Ekipi serije Skrito v raju se je v drugi sezoni pridružila Nina Rakovec, vnukinja Poldeta Bibiča, ki je več kot očitno zelo uspešno podedovala dedkove gene. Gledališke vloge že vrsto let ustvarja v Mestnem gledališču ljubljanskem, katerega članica igralskega ansambla je, zasebno pa je predana mati hčerke Lejle in sina Oliverja ter partnerica igralca Roberta Korošca.

Ali spremljate serijo Skrito v raju?

Žal nimam časa, včasih pa si na hitro prevrtim kakšen svoj del, da vidim, ali je nekaj izpadlo, kot sem si zamislila.

Čemu pripisujete tolikšno priljubljenost serije?

Ljudje radi gledajo slovensko produkcijo, radi imajo odnose, drame, zaplete … Všeč jim je, če prepoznajo kakšno lokacijo, tako se čutijo še bolj povezane z izdelkom. Ta serija zajema širok spekter gledalcev, saj imamo ljubezenske intrige, na katere se nalepi mlajša populacija, in drame, ki zaposlujejo starejše generacije.

V seriji igrate Sanjo, hčer politika in zdravstvenega ministra Staneta Jamnika. Tudi vi ste imeli v tistem času zaradi poškodovanega kolena veliko opraviti z zdravstvenim sistemom. Kakšne so bile vaše izkušnje z njim?

Iskreno, ne preveč dobre. Čakalne vrste so tako dolge, da sem bila po temeljitem razmisleku in zaradi poklica (v katerem je telo moje orodje) primorana stopiti na samoplačniško pot, kar je bil hud finančni udarec, poleg fizičnega in psihološkega, ki ga je terjala poškodba. Tak splet okoliščin ti lahko za nekaj let hudo zagreni življenje. A sem borka, tako da sem zelo garala, da sem zdaj spet superfunkcionalna.

Kako naporno pa je bilo snemati prizore na morju z berglami?

Izjemno. Poškodba je bila zelo sveža, imela sem hude otekline in stati v petkah s strgano sprednjo in stransko križno vezjo poleg meniskusa – ne priporočam. Mi je pa ekipa zelo pomagala, da smo snemanje sploh lahko izpeljali. Imela sem samo še nekaj snemalnih dni na morju in snemanje se je zaključevalo, tako da sem bila primorana v izvedbo. Na snemanju so bili z mano tudi moja mami in otroka, tako da smo bili lahko skupaj med odmori, ko sem delala, pa so lahko uživali v morju in soncu. Če so tvoji ljubi v bližini, je vse lažje. Robi je sicer na žalost delal, a je sicer vedno moja skala in največja podpora, zaradi njega je bilo celotno okrevanje lažje.

Foto: MGL

Kako zelo pa otroka prekipevata od ponosa, da je njuna mamica tako popularna?

Eh, njima je za to vseeno. Onadva sta najbolj srečna, ko sem doma in me imata povsem zase.

Ste sicer morali v šoli oziroma vrtcu podeliti veliko avtogramov oziroma narediti veliko fotografij z malčki ali celo z njihovimi starši in učitelji?

V teh dveh okoljih ne, seveda pa kdo kaj komentira in se skupaj nasmejimo.

Kolikokrat vas ljudje ustavijo na ulici ali vam pišejo na družbenih omrežjih?

Zgodi se, da me kdo ustavi in mi nameni lepo besedo, tega sem vedno vesela; družbena omrežja pa pregorevajo. Žal mi je, ker zaradi vse preveč vsiljivih sporočil ne odgovarjam niti tistim, ki bi si to zaslužili, a je to res nemogoče. Ta čas in energijo raje posvetim svoji družini.

Kako pa je bilo s tem, ko je vaš Robert igral v Najinih mostovih?

Naporno. Res, nič nimam proti spoštljivim interakcijam in prijetnim pogovorom, zelo rada pa imam svoj mir in ga tudi ščitim.

Bi si želeli kdaj zaigrati skupaj z Robertom?

Seveda, ne dvomim, da bi bila odlična skupaj. Kemija bi zagotovo bila.

Kako kot družina radi preživljate skupni čas?

Najraje smo skupaj. Včasih potrebujemo mir samo zase, spet drugič pa imamo polno hišo prijateljev. Veliko smo tudi v Stražišču pri moji mami in sestri, kjer je praktično naš drugi dom.

Kako zelo pa ste zaskrbljeni nad trenutnim dogajanjem v svetu?

Uf, o tem bi se dalo razpravljati. Zelo sem zaskrbljena. Plašijo me narcisoidni in mejni ljudje na vodilnih funkcijah. In nasilje … V šolah, vrtcih, med vrstniki … Nasilja je ogromno, tako fizičnega kot psihičnega, kar dobro oriše serija Adolescenca na Netflixu, ki sva si jo ravno ogledala z Robertom. Učitelji nimajo avtoritete in orodij, s katerimi bi lahko obvladali nasilneže ali njihove tako ali drugače »vplivne« starše. Otroci so zelo hitro soočeni z oblikami nasilja, šola pa bi morala biti varen prostor. Ne zdi se mi normalno, da otrok v prvi triadi pride domov in razlaga, da so jih varovali policisti, ker je nekdo hotel streljati nanje. Svet se je iztiril.