Nekoč, v davnih časih, se je govorilo o nekem funkcionarju, ki je vse od osvoboditve plaval po funkcijah. Na koncu so ga pozabili na eni od njih. Živel je v nacionalizirani vili, po hiši mu je brkljala gospodinjska pomočnica, po nakupih je hodil šofer in tako naprej. Pa se je možak nekega dne sam odpravil v supermarket. Kaj ga je pičilo, ni znano. Skratka: pri blagajni je vzel iz denarnice bankovec za dvajset dinarjev in ga ponudil presenečeni trgovki.
»Bo to dovolj?« je vprašal.
Ja kako naj bi revež vedel, koliko je dvajset dinarjev in koliko kaj stane, če pa je vedno živel v nekem drugem svetu?
Pripovedka je resda stara, a tudi dandanašnji voditelji včasih ne vedo natanko, kako poteka resnično življenje.
Se je tudi vam že kdaj zazdelo, da morda kateri od politikov pozabi, kje živi? Da je, če rečemo nekoliko poenostavljeno, izgubil stik s stvarnostjo?
-
Recimo, da ste predsednik vlade. Delo poteka od ranega jutra do poznega večera. Sami sestanki, pogovori. Ni časa za Odmeve, Politično, Tednik. Morda med vožnjo v službo za jutranja poročila. Premier je pač premier: ko pride v službo, ne lista po revijah in časopisih. Kar pa ne pomeni, da nima informacij.
Za ljudi, ki imajo malo časa, so izumili klipinge. Naročiš agenciji, ki se s tem ukvarja, in vsako jutro te na mizi (ali v avtu) čaka sveženj s članki, ki te zanimajo. Če si minister za promet – dobiš »izrezke« o prometu. Financar dobi klipinge na temo financ, minister za delo o delu, pokojninah. Zelo podobno je navsezadnje pri menedžerjih.
In zdaj se začne. Ko je bil predsednik vlade Janez Drnovšek, se je menda eden njegovih sodelavcev ponudil, da mu naredi celo izbor in povzetke omenjenih klipingov. Tako je predsednik vlade prebral le tisto, kar je ustrežljivi asistent ocenil, da je pomembno za šefa.
Od pomoči do manipulacije je tu le še en korak. Ni čudno, če je zadnja leta Drnovšek postal »drug človek«. Kot Janez D. je na spletni strani začel pisati o vsakdanjih rečeh. Samo zaradi bolezni?
Morda. Predvsem pa zato, ker je spet sam bral (gledal?), kar ga je zanimalo. Ker je začel spoznavati življenje brez posrednikov …
-
Seveda pa politiki ne uporabljajo le raznih izvlečkov, daleč od tega. Med drugim imajo tudi svetovalce. Ohoj, to je šele zabavna zgodba. Predsedniku vlade, denimo, svetuje gospa Tina, potem gospa Gaber pa Tina G. in še katera gospodična. Pa kakšen skrivnosten gospod iz ozadja. Rezultati so na dlani.
Predsednica republike ima večino svetovalcev celo zaposlenih, š čimer ni nič narobe.
Bolj bi bilo zanimivo izvedeti, kateri konzultant ji je sploh svetoval takšno svetovalno ekipo. Psiholog to zagotovo ni bil, kajti tako prepirljive predsednice (oziroma predsednika) še nismo imeli. Nemara delamo njenim svetovalcem tudi krivico; lahko da jih šefica sploh ne posluša in se mikasti naokoli kar po lastnem navdihu. Se ji vidi, je komentiral sociolog v Večeru, da je bila nekoč novinarka, potem pa še odvetnica. Brrr.
Naj vam zaupam, da bi tudi jaz, če usoda ne bi bila tako kruta, že pred davnimi leti skorajda postal konzultant ali pa svétnik. Ko je pokojni Ivek Kramberger še zabaval volilce, mi je nekoč povedal, da se dokaj dobro zaveda, da ima za predsednika bolj malo znanja. »Ampak saj zato bom pa najel strokovnjake, če bom izvoljen,« je rekel in dodal, da bo tudi mene zanesljivo vzel v službo. Svetoval bi mu, kako se je treba braniti novinarjev, kakršen je, na primer, tisti Dore …
Tudi naši predsednici in premierju bi vedel kaj povedati. Lahko bi skupaj ponovno navezali stik s stvarnostjo. Ampak članek je že predolg in moram tu končati.
Škoda, a ne?
