Po uspešnici Zbogom, korona, mi gremo na dopust sta pionir slovenske standup komedije Perica Jerković in zabavni kantavtor Robert Petan iz TV-šova Kaj dogaja spet združila ustvarjalne moči. Tokrat v komediji z akordi z naslovom La la lajf, v katerem skozi skeče, zabavne songe in standup komedijo na odru pričarata vse, kar nam prinaša življenje, od rojstva do smrti.
Nekaj predstav je že za vama. Ali se občinstvo odziva tako, kot sta pričakovala, da se bo?
Robert: Moram priznati, da so šle nekatere šale skozi dosti bolje, kot sem mislil. Recimo naštevanje vrst petard ob spremljavi glasbe iz Cvetja v jeseni, hit!
Perica: Občinstvo se res odziva bolje, kot sva pričakovala. Videla sva, katere malenkosti morava še izpiliti do premiere, ampak glavnina dela je bila opravljena poleti ter septembra na odrskih vajah in šovu trenutno res dobro kaže.
Kako pa sta ustvarjala predstavo?
Perica: Ustvarjala sva jo dve leti, na vmesnih nastopih sva preizkusila nekatere sekvence, posamezne songe in tako dalje. Kasneje sva dodala še nekaj teatralnih vložkov in povezovalnega standupa, tako da je ta šov ena res zanimiva mešanica. Lahko bi mu rekli »satirični kabaret muzičarja in šala-bajzerja«. Veliko je komedije, ki je namenjena mlajšim, na temo moško-ženskih odnosov, družine in otrok, pa sva rekla, posvetiva se tokrat malo tudi staranju, minljivosti in življenjskih prelomnicah. Da se lahko v predstavi najdejo tudi tisti, ki so že proslavili abrahama.
S čim pa je po vajinih izkušnjah najtežje nasmejati ljudi?
Perica: S tematikami, ki jim niso blizu, in komičnimi slogi, ki zahtevajo več truda za razumevanje. Ljudje se pridejo nasmejat, sprostit, in če je humor preveč zavit, čutiš, da gre marsikaj mimo. Zvite uganke najbolje rešujejo spočiti možgani v spočitem telesu, takih pa je pri tem modernem tempu življenja čedalje manj.
Robert: Ameriški komiki bolje poznajo ta fenomen, ko si povprečen človek s povprečnimi izkušnjami in zgodbami, zato postaneš popularen in ko prideta s tem še slava in denar, tvoje življenje postane dosti manj podobno življenju večine. Pri nas sicer ni take slave in denarja, tako da mislim, da tega strahu ravno ni. Mislim, da razkorak med slehernikom in zvezdnikom pri nas »fura« Godler, še posebno po tem, ko sem izvedel, da uporablja enak parfum kot Vladimir Putin.
Vama pa je skupno to, da zelo rada sodelujeta. Pred to predstavo sta namreč že ustvarila uspešnico Zbogom, korona, mi gremo na dopust. Kako to, da sta se znova odločila skupaj stakniti glavi? Je v dvoje lažje?
Perica: V dvoje je vsekakor lažje kot sam razbijati glavo. V troje je še lažje, štirje pa so že nekako preveč. Predvsem pa se honorar lepše deli, če sva samo dva. Moja želja je bila, da nadaljujeva sodelovanje in da v tej novi predstavi Robi pride bolj do izraza kot v prvi. Tako je tudi bilo, tu sva na odru enakovredna, Robi pa zablesti v vsej svoji multiinštrumentalnosti in vsem svojem »mladoiztokmlakarjanstvu«.
Robert: Na eni vaji me je Perica šaljivo odslovil z odra z besedami: »No, poberi se, mlAdi Smolar!« In to smo obdržali. Res se imava dobro, ko take spontane mrvice sedaj poskušava posuti po vsaki uprizoritvi.
Vama je sodelovanje morda bližje tudi zato, ker sta poročena?
Perica: Robi je na sveže poročen, jaz pa še ne, čeprav z ženo – tako ji rečem, četudi nisva poročena – občasno odpreva pogovor o poroki. Zdaj, ko vse skupaj traja že 21 let in imava dva otroka, je nekako postalo resno.
Robert: Da mi je dočakati poroko Perice Jerkovića, hjoj! Zamudil bi na obred, izgubil prstan in če bi prišel na fešto isti datum kot vsi svati, bi bil zelo presenečen.
Sta tudi doma tako zabavna, so domači tudi tisti, ki najprej slišijo vajin novi material?
Perica: Domači raje ne, ker veva od prej, da to ni najboljša ideja. Raje ga preizkušava drug na drugem, pa na raznih publikah, ki se znajdejo na standup večerih, recimo v Loškem pubu v Škofji Loki.
Robert: Nekoč sva sicer imela sestanek pri Perici, ko je bila njegova partnerica – vidiš, jaz uporabim ta izraz, ker ni bilo poceni, da lahko Majo kličem žena – doma in je po eni uri najinega branja hecnih vicev in razlaganja zgodb iz otroštva prišla v dnevno sobo in bila malodane zgrožena, da se temu reče »delovni sestanek«. Od takrat naprej sva imela sestanke v Sitiju.
Zdaj sta sicer že stara mačka. Sta na začetku kariere kdaj »zmrznila« na odru oziroma ni šlo vse po načrtu?
Perica: Se opravičujem, Robi pri svojih tridesetih ne izpolnjuje pogojev za to titulo! Čeprav je res, da ima kar nekaj kilometrine. Marsikdaj kaj ni šlo po načrtu, tudi zdaj se zgodi, da ne gre, ampak z leti v teh primerih preprosto ne paničariš.
Robert: Jaz še vedno paničarim.
Življenje tudi sicer ni potica, o čemer govorita tudi v predstavi La la lajf. Kdaj vama je bilo najtežje?
Perica: Najtežje je, ko te življenje udari po tistem, kar imaš najraje. To so tvoji najbližji. Ne bom šel v detajle, lahko pa rečem, da mi v zadnjem obdobju te izkušnje niso bile prihranjene.
Robert: Vsi moji dosedanji izleti v depralandijo so bili vedno izzvani s preveč odprtimi projekti, nastopi, naročili in snemanji. Dvorezni meč tega, da res uživaš v tem, kar počneš, je, da privoliš v vse, ker projekti zvenijo res krasno. Koledar vse prenese, potem pa nenadoma pišeš komade na avtocesti, snemaš skladbe ponoči, ker je jutri zjutraj že načrtovano snemanje videospotov, in to po več mesecev hkrati ni zdravo. Ampak hitro začneš vse to pogrešati in krog se prehitro sklene.
Kdaj pa vama je bilo najlepše?
Perica: Trenutki z otrokoma, brez dvoma. Čeprav je izredno naporno, me nič ne izpolnjuje tako kot družina. Tudi kakšna spontana situacija s kolegi v zaodrju ali na poti na nastop me razveseli. Med pisanjem te predstave sva se nekajkrat nasmejala do solz. V mladosti pa so bili to najbrž kakšni srečni trenutki v moji primarni družini in na košarkarskem igrišču. Nisem tak, da bi mi vrhunec užitka predstavljal obisk Pariza, jet ski na Maldivih ali večerja v restavraciji z Michelinovimi zvezdicami. Sem bolj tip človeka »klobasa in krompir«.
Robert: Jet ski meni zveni krasno.
Česa se še veselita v življenju?
Perica: Lubenic! Vedno. Zdaj bo treba spet malo počakati nanje.
Robert: Vedno, ko potrebujem malo luči na koncu tunela, je to trgovina z glasbeno opremo. Nova kitara ali pa samo kak nov kabel, mikrofon, take zadeve.
