Med najbolj gledanimi jugoslovanskimi filmi vseh časov izstopajo kar štiri stvaritve istega režiserja – Veljka Bulajića. Njegove največje uspešnice so kultna Bitka na Neretvi (1969), Kozara (1962), Vlak brez voznega reda (1959) in Atentat v Sarajevu, film, od katerega premiere letos mineva petdeset let.

»Državni režiser«

Leta 1928 v Črni gori rojeni režiser, ki je aprila lani preminil v 97. letu starosti, se je s filmsko umetnostjo začel spogledovati okoli leta 1950. Takrat je živel v Zagrebu, od koder se je preselil v Rim, kjer je vpisal študij filma. V svojem italijanskem obdobju je navezal stike s številnimi posamezniki, ki so kasneje postali zvezde svetovnega kova. Kot asistent se je denimo uril pri

Federicu Felliniju in Vittoriu de Sici, spoprijateljil pa se je tudi s Sophio Loren, s katero so se jima poti še nekajkrat prekrižale. Po vrnitvi domov je leta 1959 predstavil svoj prvi celovečerni film

Vlak brez voznega reda in zanj na filmskem festivalu v Pulju prejel dve zlati areni. Število nagrad iz Pulja se je v naslednjih letih hitro večalo, zbral pa je tudi več nominacij na tujih filmskih festivalih. Številni uspehi so vodili do projekta vseh projektov: filma Bitka na Neretvi, za katerega je državni vrh odobril večmilijonski proračun. Kot je v intervjuju za črnogorski časopis Pobjeda pred leti povedal Bulajić, se je pred začetkom snemanja udeležil silno neprijetnega sestanka s Titom, na katerem mu je skušal razložiti, zakaj noče, da se on kot dejanski vodja bitke na Neretvi pojavi v filmu. Vsi Titovi svetovalci so namreč menili, da mora imeti Tito v filmu ključno vlogo. Tito, ki si je nato nekaj let kasneje izbral, da ga na filmskem platnu

upodobi megazvezdnik Richard Burton, je po dolgem premisleku Bulajiću odobril izvirni scenarij, ki njega ne vključuje. Zaradi gromozanskega proračuna in silnega uspeha filma, v katerem so nastopili svetovni zvezdniki Orson Welles, Yul Brynner in Franco Nero, plakat pa je oblikoval Pablo Picasso, se je na Bulajića v nekaterih krogih začelo gledati kot na »državnega režiserja«. Kot je povedal v intervjuju, je razlog, da ni podpisan tudi pod film Sutjeska (režiral ga je Stipe Delić), v katerem je Tito prišel do svojega velikega filma, v tem, da se je želel odpočiti od vojne tematike.

Zveneča zasedba

Po obilici filmov, ki tematizirajo drugo svetovno vojno in čas po njej, se je Bulajić v sedemdesetih lotil nekoliko drugačnega projekta. Za navdih mu je še vedno služilo turbulentno 20. stoletje, a je namesto drugi svetovni vojni pozornost namenil prvi. Oziroma času tik pred njenim izbruhom. Scenarij za Atentat v Sarajevu je kot pri mnogih svojih drugih filmih napisal v sodelovanju z bratom Stevanom Bulajićem, sopodpisana pa sta tudi Vladimir Bor in Američan Paul Jarrico. Ker je po zaslugi enormnega uspeha Bitke na Neretvi priimek Bulajić nekaj pomenil tudi na oni strani luže, je ponudba za sodelovanje pritegnila tudi nekatere velike hollywoodske zvezde. Ponudbo, da bi se vživel v avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, so poslali Christopherju Plummerju, ki je pred tem blestel v megauspešnici Moje pesmi, moje sanje (1965), gledalci pa se ga spominjajo tudi po vlogah v filmih Padec rimskega imperija (1964), Waterloo (1970) in Rožnati panter (1975). Za nastop v vlogi Ferdinandove družice, princese Sofije Hohenberške, je v Sarajevo priletela Florinda Bolkan, Brazilka, ki se je po karieri inšpektorice v letalskem prometu preselila v Italijo in prekvalificirala v igralko. Zvezdnica, ki so jo v tistem času postavljali ob bok Sophii Loren, Claudii Cardinale in Monici Vitti, je tako kot naštete zvezdnice za svoje igralske dosežke prejela tri nagrade david, ki je italijanski ekvivalent za oskarja.

Resnicoljubni prikaz

Film Atentat v Sarajevu je nastal v jugoslovansko-češkoslovaški-nemški produkciji, zato je zasedba vključevala igralce z vseh vetrov. Poleg Plummerja in Bolkanove je k ogledu skušal pritegniti tudi nemški oskarjevec Maximilian Schell, ki si je v Hollywoodu ustvaril kariero predvsem z vlogami nacističnih oficirjev. V Atentatu v Sarajevu je odigral Djura Šarca, častnika srbske obveščevalne službe, ki so ga v Sarajevo poslali s sporočilom, naj pripadnike Mlade Bosne odvrne od načrtovanega atentata na prestolonaslednika. Schell je Šarca upodobil kot inteligentnega in hladnokrvnega moža iz ozadja, čigar vloga je bila dramaturško ključna. Gavrila Principa (odigral ga je srbski igralec Irfan Mensur) in njegovih mladoletnih pajdašev iz Mlade Bosne namreč ni odvrnil od načrtov za napad na prestolonaslednika.

Še več. Mladeniče je uril v uporabi orožja in z njimi preigraval različne scenarije potencialnega atentata na prestolonaslednika. Ko se je ta tistega usodnega 28. junija pred 111 leti skupaj s soprogo med ogledom vojaških vaj v konvoju zapeljal po sarajevskih ulicah, so atentatorji že zasedli svoje položaje. Prvi poskus atentata z bombo ni uspel – eksplozija je poškodovala več članov spremstva, nadvojvoda pa je ostal nepoškodovan. Kljub temu ni prekinil obiska. V dramatičnem zasuku dogodkov se je konvoj zaradi napačne informacije ustavil prav pred lokalom, kjer je bil po naključju v tistem hipu 19-letni Gavrilo Princip. Ta je izkoristil priložnost, izvlekel pištolo in z razdalje dveh metrov ustrelil Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo.

Mlačni kritiki

Kar je sledilo, je dobro znano in ni del vsebine filma Atentat v Sarajevu, ki je bil v Jugoslaviji premierno predvajan 31. oktobra 1975. Čehoslovaki so ga imeli priložnost prvič videti poleti, v Zvezni republiki Nemčiji so ga premierno predvajali šele decembra 1976, v ZDA in drugod po svetu pa šele v letu 1977 oziroma kasneje. V tujini so ga distribuirali z naslovom Dan, ki je pretresel svet, ob kar se je v svoji kritiki obregnil The New York Times: »Kljub veličastnemu naslovu gre za film, ki je veliko manj eksploziven, kot napoveduje. Gre bolj za nostalgični prikaz preteklosti in slikovito avanturo kot pa za prepričljivo, dramatično obuditev.« Pohvalil je filmsko estetiko in resnicoljubnost, sprejemljiva se mu je zdela tudi igra Plummerja in Schella, preostali igralci pa so se mu zdi neprepričljivi, kot takšnega pa je označil celoten film. Tudi nekateri drugi tuji kritiki so filmu očitali dolgočasnost in površnost, oponašali pa so mu tudi to, da atentatorje prikazuje kot idealistične borce za svobodo in torej po tej interpretaciji glorificira njihovo dejanje. Film, ki v tujini ni bil deležen sprejema, na kakršnega so računali njegovi ustvarjalci, se uvršča med produkcijsko večje filme nekdanje skupne države.