Le kaj je bolj nadležnega kot obletavanje os ali čebel, medtem ko sedimo na vrtu in uživamo v pitju pijače ali ko jemo sadje? Zdi se, kot da jih je vsako leto več in čedalje več je tudi takšnih primerov, ko gre za strupene žuželke, ki ljudem lahko povzročijo resne težave. Zaradi nedolžnega pika ose lahko doživimo celo smrtno nevarno alergično reakcijo, znano kot anafilaktični šok. V našem okolju povzročajo alergijo strupi kožekrilcev, med katere uvrščamo čebele, čmrlje, ose in sršene. Alergija za strupe preostalih žuželk (na primer obadov) je izjemno redka. Čebele in čmrlji imajo podoben strup, med seboj podobna sta tudi strupa ose in sršena, ki pogosteje pičita poleti in jeseni, medtem ko so piki čebel možni vse leto, celo v toplejših zimskih dneh.
A piki večine žuželk so na videz podobni in niso posebno nevarni. Žuželka vbrizga pod kožo slino ali strup, kar povzroči majhno srbečo oteklino, ki traja nekaj ur ali dni, pojavijo se srbenje in pekoča bolečina ter omrtvičenje ali mravljinci v prizadetem predelu. To je blaga alergijska reakcija, ki sčasoma izzveni. Piki strupenih žuželk povzročijo močno bolečino, mišične krče, bolečine v trebuhu, vročino in mrzlico, težko dihanje in požiranje, moten govor ali celo krče.
Vsaka neprijetnost po piku žuželke ni alergija. Strup žuželk vsebuje biogene amine in beljakovine, zato je pik vedno boleč. Na mestu pika lahko nastane manjša vnetna reakcija, koža pordeči in oteče. O alergiji govorimo samo, ko pri senzibilizirani osebi nastanejo simptomi, ki so posledica vezave strupa na specifična protitelesa. Pri piku večjega števila žuželk (več sto žuželk) se lahko v telo vnese takšna količina strupa, da pride do zastrupitve, pojasnjujejo na Kliniki Golnik.
Bolniki, ki še niso doživeli preobčutljivostne reakcije, lahko na mesto pika dajo hladne obkladke ali zaužijejo tableto antihistaminika. Po piku čebele je treba odstraniti želo, ker s tem zmanjšamo količino vnesenega strupa. Bolniki, ki so kdaj že doživeli preobčutljivostno reakcijo, morajo ob ponovnem piku zaužiti vse tablete iz seta za samopomoč (dve tableti antihistaminika in dve tableti glukokortikoida). Osebe, ki so kdaj imele težjo alergijsko reakcijo, so opremljene z adrenalinom v samoinjektorju.
Kdaj moramo k zdravniku?
Če se po piku žuželke (ne glede na to, ali je bolnik zaužil tablete seta za samopomoč ali ne) razvijajo simptomi hujše alergijske reakcije, kot je stiskanje v grlu, ki ga spremlja spremenjen glas ali oteženo požiranje, stiskanje v prsih, oteženo dihanje, glasno piskajoče dihanje, slabost, bruhanje, driska, krčevite bolečine v trebuhu ali občutek splošne nemoči, je treba nemudoma obiskati zdravnika. Pregled pri alergologu svetujejo bolnikom, ki so po piku kožekrilca doživeli simptome preobčutljivostne reakcije. Teže reakcije ob naslednjem piku ni mogoče napovedati. Praviloma se po tem, ko je nekdo prvič doživel alergijsko reakcijo po piku, njena moč ob naslednjih pikih ne stopnjuje.
Alergijo dokazujejo s kožnimi testi s strupom žuželk in določanjem specifičnih protiteles proti strupu žuželk v krvi, v nadaljevanju diagnostičnega postopka opravljajo tudi laboratorijski test aktivacije bazofilcev. V zadnjem času je na voljo tudi genetski test, s katerim iščejo osebe s tveganjem za težjo alergijsko reakcijo ob naslednjem piku.
Vsi bolniki, ki so doživeli preobčutljivostno reakcijo po piku kožekrilca, se morajo izogibati situacijam, v katerih je možnost pika velika. Svetujejo tudi opremljenost s setom za samopomoč. Osebe, ki so v preteklosti doživele težjo reakcijo ali imajo druge dejavnike tveganja za težko reakcijo, zdravnik opremi z adrenalinom v samoinjektorju.
Imunoterapija
Specifično imunoterapijo na Kliniki Golnik svetujejo bolnikom, ki so po piku doživeli težjo sistemsko preobčutljivostno reakcijo, ob kateri bolnik oteženo diha, ima znižan krvni tlak ali izgubi zavest. Bolnike, ki so preobčutljivi za strup čebele ali čmrlja, zdravijo s čebeljim strupom; preobčutljive za strup ose in sršena pa s strupom ose. Gre za postopek, pri katerem spremenijo imunski odziv, tako da se ob ponovitvi pika ne razvije sistemska preobčutljivostna reakcija oziroma je ta lažje stopnje. V telo v obliki podkožnih injekcij vnašajo industrijsko pripravljen strup ose ali čebele. Odmerki so sprva majhni in jih postopno večajo do odmerka, ko bolnik prejme količino strupa več žuželk. Sprva so razmiki med prejemanjem odmerkov krajši, postopno pa jih daljšajo. Uvodna faza zahteva enodnevno hospitalizacijo, nadaljevanje je ambulantno. Ob vsakem vnosu alergena v telo obstaja možnost lokalnega ali sistemskega zapleta. Pri bolnikih, ki so med imunoterapijo doživeli zaplet, postopek imunoterapije individualno prilagodijo. Postopek specifične imunoterapije traja od tri do pet let, pri bolnikih z velikim tveganjem za slabši učinek imunoterapije pa trajno. Najboljši dokaz, da je bila imunoterapija uspešna, je podatek, da je bolnik ponoven pik prenesel brez zapletov.
Bolniki, ki so preobčutljivi za strup žuželke, se morajo izogibati situacijam, v katerih je velika možnost ponovnega pika. Take situacije so: nabiranje cvetočega cvetja, pobiranje odpadlega sadja, hoja po travi brez ustrezne obutve, športne aktivnosti na prostem brez ustreznih oblačil, uživanje hrane in sladkih pijač na prostem, vožnja s kolesom ali motorjem brez uporabe rokavic in čelade. Pri delu na vrtu je treba obleči srajco z dolgimi rokavi, dolge hlače, kapo in rokavice. Odsvetujejo uporabo parfumov in dišečih krem za sončenje ter oblačila pisanih barv. Ob približevanju žuželke se morajo bolniki izogibati nenadnih kretenj, ob napadu večjega števila žuželk naj si skušajo pokriti glavo z rokami ali kosom oblačila.
Nikoli ne puščajte kozarca s pijačo nepokritega. V njem se lahko znajde žuželka, ki nas ob pitju piči v usta ali grlo in reakcija je lahko usodna. Pozorni bodimo tudi, ko pobiramo perilo, ki se je sušilo na prostem, in ga zato dodobra stresimo. Pogosto vanj zaidejo žuželke, ki nas lahko naknadno popikajo. To je še zlasti nevarno za otroke. Tudi ko sedemo v avtomobil, bodimo pozorni in se prepričajmo, da v njem ni čebele ali ose. Dokazano je namreč, da je nadležno obleganje žuželk in mrčesa pogost vzrok prometnih nesreč.
Virus Zahodnega Nila
V severovzhodnem delu Slovenije, v pomurski in podravski regiji, so bili prejšnji teden potrjeni prvi primeri okužbe z virusom Zahodnega Nila, ki ga povzročijo komarji. Virus se na človeka običajno prenaša s pikom okuženega komarja, ti pa se okužijo pri sesanju krvi okuženih ptic. Po piku komarja večina ljudi ne zboli, manjši del okuženih pa razvije kratkotrajno vročinsko bolezen, ki jo spremljajo simptomi, kot so slabo počutje, glavobol, vročina, izpuščaji, bolečine v mišicah in sklepih (vročica Zahodnega Nila). Približno ena oseba na 150 okuženih razvije težjo obliko bolezni s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema in znaki, kot so okrnjena zavest, krči, nevrološki izpadi in motnje gibanja. Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zdravljenje je simptomatsko, kar pomeni, da se lajšajo simptomi bolezni, ter podporno – podpirajo se prizadeti organski sistemi. Cepiva, ki bi preprečilo okužbo z virusom Zahodnega Nila pri ljudeh, ni.
