V prvem delu serije pišemo o fobijah. Obstaja direktor, ki nikoli ne pritisne na gumb v dvigalu z golim prstom. Kadar nima rokavic, to stori s pomočjo trdno zvitih časopisov. Takšen nepopisen strah pred patogenimi mikroorganizmi psihiatri imenujejo bakteriofobija.

Dr. Arthur Zitrin, profesor psihiatrije na newyorški univerzi, definira fobije kot »pretirane strahove, za katere je običajno malo realnih osnov«. Med pogoste fobije običajno spadajo: strah pred višino (akrofobija), strah pred zaprtimi prostori (klavstrofobija), strah pred odprtimi prostori (agorafobija) in tako dalje. Toda obsesiven strah se lahko veže na skoraj vsak predmet, osebo ali stanje – bolečino, kri, raka, smrt, kače, žuželke, tujce, ogenj, letenje z letalom – in doseže fobične razsežnosti.

Od kod izvirajo ti strahovi?

Fobije so na splošno povezane z drugimi psihičnimi težavami – pogosto so to tesnoba, zaskrbljenost, nemir – s katerimi se tak človek težko sooči. Direktorjev strah pred boleznijo, ki je dosegel takšne razsežnosti, da se mu okolica smeji, je v resnici prikrita skrb, da ne bi zatajil, da mu ne bi spodletelo pri delu. »Lažje« mu je skrbeti za neko zunanjo grožnjo, kot pa se soočiti z lastno negotovostjo, ki je povezana z njegovo nezadostno kvalifikacijo. Fobije, ki se razvijejo po travmatičnem dogodku – na primer strah pred psi po napadu psa ali klavstrofobija po tem, ko je oseba ostala osem ur zaprta v dvigalu, ki se je ustavilo med nadstropji – po nekem času pogosto izginejo same od sebe.

Ko poskušamo ugotoviti, ali je za premagovanje neke fobije potrebna strokovna zdravniška pomoč, se lahko oseba s fobijo vpraša, koliko ta strah škoduje njenim vsakodnevnim funkcijam in ji otežuje življenje. Koliko težav to povzroča njej in ljudem okoli nje? Seveda, če kdo občuti strah, fobijo pred javnim nastopanjem in še nikoli ni javno nastopal, bo to najverjetneje premagal brez kakršnegakoli terapevtskega posega.