Vsi se strinjamo, da najhujši prekrškarji in vsi tisti, ki prekrške ponavljajo, ne spadajo na cesto. V prid večje prometne varnosti seveda. Nekatere ne spametujejo niti visoke kazni, zato je na voljo ukrep, ki si ga bo prekrškar zapomnil za vse življenje – zaseg vozila! Pri tem ne trpita le ego in ugled lastnika, trpi tudi vsakodnevna operativnost, saj je danes avtomobil marsikje osnovna nuja. Brez štirikolesnika marsičesa ne morete opraviti. Seveda vozila ni mogoče zaseči kar tako, saj ukrep posega v ustavno varovano človekovo pravico do zasebne lastnine. Zato lahko policist vozilo zaseže, če kršitelj izpolnjuje v zakonu navedene pogoje, zaseženo vozilo odda v hrambo sodnemu izvršitelju, sodnik pa nato odloči o odvzemu motornega vozila.
Za zaseg motornega vozila mora biti poleg ugotovitve, da je storilec zaloten pri storitvi hujšega prekrška, izpolnjen eden izmed različnih pogojev. Na primer, da je bil storilec kot voznik motornega vozila v zadnjih dveh letih najmanj trikrat pravnomočno kaznovan za prekršek prehitre vožnje v območju za pešce ali v območju umirjenega prometa za več kot 20 kilometrov na uro, na cesti v naselju za več kot 30, zunaj naselja za več kot 40 in na avtocesti za več kot 50 kilometrov na uro. Med pogoji je tudi vožnja pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi ali odklonitev odrejenega preverjanja psihofizičnega stanja. Brez vozila bo ostal tudi tisti, ki kljub prepovedi nadaljnje vožnje ponovi prekršek, zaradi katerega mu je bila prepovedana nadaljnja vožnja.
Učinkoviti ukrep za kršitelje predpisov
Za piko na i pa poskrbi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Sicer pa ima prizadeti pravico do ugovora zoper zaseg vozila – tako storilec kot lastnik odvzetega motornega vozila se lahko pritožita zoper sodbo, izdano v rednem sodnem postopku. »Najpogostejši razlogi za zaseg motornega vozila so vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja oziroma omejitve in prepovedi, povezane z vozniškim dovoljenjem ter vožnjo motornih vozil. Poleg tega se motorna vozila pogosto zasežejo tudi večkratnim kršiteljem cestnoprometnih predpisov. Gre za zelo učinkovit ukrep, s katerim se s ceste takoj odstranijo vozniki, ki grobo kršijo predpise in ogrožajo druge udeležence v prometu, pa tudi tisti, ki nimajo ustreznega vozniškega dovoljenja,« pravi Maja Ciperle Adlešič, predstavnica za odnose z javnostmi pri policiji, in pojasnjuje, da so lani zasegli 2892 motornih vozil, v tem letu pa do začetka septembra 1904.
Zaseg vozila je načeloma začasen ukrep v prekrškovnem postopku. Sodišče mora nato odločiti, kaj bo z zaseženim vozilom storilo, ali ga bo vrnilo lastniku ali bo izreklo odvzem. Zakon v temelju primerno opredeljuje razloge za zaseg vozila, saj jih veže na hujše prekrške in povratnike, ki pogosteje kršijo pravila cestnega prometa, le v določenem delu pa se pojavljajo pomisleki. »Po našem mnenju je najbolj sporna in nesorazmerna določba, po kateri se vozilo zaseže vozniku, ki upravni enoti ni pravočasno predložil zdravniškega spričevala o zmožnosti za vožnjo in mu je zgolj potekla veljavnost vozniškega dovoljenja, podoben primer je, ko voznik začetnik ni pravočasno predložil potrdila o dodatnem usposabljanju za voznika začetnika. Slednje je še toliko bolj problematično, ker je bila iz zakona črtana določba, na podlagi katere je lahko voznik začetnik zaradi objektivnih razlogov vložil prošnjo za podaljšanje roka za predložitev potrdila o dodatnem usposabljanju za dodatno leto dni. Menimo namreč, da navedene situacije niso (nujno) enake oziroma primerljive s tistimi, pri katerih gre za voznika, ki vozi brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Ti prekrški niso primerljivi po teži in okoliščinah, kar pa je sicer mogoče sanirati v praksi, in sicer gre za dolžnost prekrškovnih organov, da pred izrekom sankcije zasega vozila ugotovijo vse potrebne okoliščine ter jih tudi ustrezno upoštevajo. Menimo in opažamo, da se določbe o zasegu vozila uporabljajo zelo 'črkobralsko', kar pa ni in ne bi smel biti njihov namen,« menita odvetnika Luka Švab in Saša Štepec iz Odvetniške družbe Švab in Štepec.
Iskanje pravne pomoči je na mestu
Za osebo, ki so ji zasegli vozilo, velja napotek, naj si poišče pravno pomoč, saj so postopki in pravni pouki zapleteni za razumevanje, strokovno svetovanje pa je ključno za hitro in učinkovito reševanje situacije. Policija in sodišče nista svetovalna organa za kršitelje, temveč opravljata svoje delo pregona in sankcioniranja kršiteljev. Pravna pomoč obsega ustrezne pisne vloge za sodišče, povezane z izjavami v postopku, dokazi in prošnjami oziroma predlogi za vrnitev zaseženega vozila ter zastopanje pri zaslišanju in izvajanju dokazov na sodišču. Strankam svetujejo in jih usmerjajo, da je v postopku vse opravljeno pravočasno in ustrezno, predvsem pa strokovno. Dolžnost odvetnika je tako varovanje pravic strank v postopkih in zagotavljanje strokovne obravnave zadeve, ki pripelje do kar se da ugodne rešitve za stranko. »Na koncu največ šteje zadovoljstvo stranke. S prekrški se v naši odvetniški pisarni ukvarjamo vsakodnevno in upamo si trditi, da lahko zagotavljamo najvišjo raven kakovosti storitev na tem področju,« sta prepričana Luka Švab in Saša Štepec.
In kakšni so stroški zasega? Oseba, ki je storila prekršek, za katerega je predvidena stranska sankcija odvzema vozila, bo v postopku pred sodiščem po pravnomočni sodbi dolžna plačati z zakonom predpisano globo, sodno takso, stroške avtovleke in stroške hrambe vozila – ti so odvisni od kraja, kjer je vozilo hranjeno, teže vozila in tudi trajanja hrambe. Pri vozilu, ki na primer tehta 1455 kilogramov, stane hramba na odprtem parkirišču šest evrov na dan, temu je treba dodati še stroške izvršitelja, kot so manipulacija, vpis v evidenco, obračun stroškov ... Tako bi 24 dni hrambe takšnega vozila kršitelja stalo dobrih 260 evrov. Stroški prevoza vozila so odvisni od kraja prekrška in kraja hrambe ter se gibljejo med 170 in 300 evri. »Odvetniški stroški so odvisni od tega, katere storitve opravimo za stranko – morebitno število pisnih vlog, obravnav na sodišču, sestankov, ur svetovanja, pregleda dokumentacije, potnih stroškov ... S strankami sklepamo različne dogovore na podlagi specifik posameznega primera. Lahko se dogovorimo za obračun po veljavni odvetniški tarifi, v pavšalnih zneskih ali po dogovorjeni urni postavki,« še pojasnjujeta Luka Švab in Saša Štepec.
