Zgodba neona se okvirno začne s Chryslerjevim prevzemom ameriškega avtomobilskega podjetja AMC leta 1987. Oblikovalci, ki so iz AMC prestopili k detroitski družbi, so si zamislili lahek in poceni avtomobil, prijazen do okolja. To niso bile ravno vrednote ZDA tistega časa. Navsezadnje so leta 1987 v kinodvoranah začeli predvajati film Wall Street, v katerem Michael Douglas v vlogi Gordona Gekka modruje, da je pohlep nekaj dobrega. Je pa bilo v ameriški družbi seveda najti tudi do okolja prijaznejše struje.
Tako je Chrysler na frankfurtskem avtomobilskem salonu leta 1991 predstavil konceptualni model neona. Avto je bil izdelan iz recikliranih materialov oziroma materialov, ki jih je bilo mogoče reciklirati. Pohvalil se je lahko tudi s stiskalnico smeti. Skrb za prostornino oziroma količino odpadkov je bila pomembna v devetdesetih. Konceptualni avto je poganjal enolitrski motor s sto konji (75 kW), vozilo pa je imelo še električno pomično streho, da si lahko rekel, da si do okolja prijazen in kul.
Stavili so na hitrost
Konceptualni neon ni zaživel, je pa Chrysler isto ime in tudi nekaj oblikovalskih zamisli uporabil pri novem neonu nekaj let pozneje. Tega so predstavili leta 1993, znova na frankfurtskem avtomobilskem salonu. Prioritete so se do takrat spremenile. Bolj kot do okolja prijazen avto je Chrysler na trg želel poslati avto, ki bi pri kupcih, ki neradi razprejo mošnjiček, zaigral na strune temperamenta in adrenalina. Ključ do tega so videli v precej večjih zmogljivostih avtomobila od primerljive konkurence. Skromni motor konceptualnega neona je nadomestil dvolitrski štirivaljnik s 132 konji (98 kW) moči in 175 Nm navora pri 5000 vrtljajih na minuto ter s 150 konji (110 kW) in 180 Nm pri 5600 vrtljajih na minuto. Na voljo sta bila tudi petstopenjski ročni menjalnik ali tristopenjski samodejni.
S temi karakteristikami je neon močno prekašal zmogljivosti tedanjih podobno velikih avtomobilov, kot so bili honda civic s 102 konjema, toyota corolla s 115 konji in chevrolet cavalier s sto konji. Poceni kompaktni družinski avto je ob tem dosegel največjo hitrost pri 190 kilometrih na uro, do stotice pa je potegnil v spoštljivih osmih sekundah. To je več kot dve sekundi hitreje od tedanje corolle in več kot tri sekunde hitreje od civica. Posebni model SRT-4 je leta 2003 premogel celo 215 konjev (158 kW) in do stotice poletel v 5,6 sekunde. Predsednik Chryslerja Bob Lutz je ob predstavitvi neona ponosno naznanil: »V Detroitu imamo pregovor: 'Dober, hiter ali poceni. Izberi dva.' Mi to zavračamo.«
Zaradi avtomobila so se tresle hlače na Japonskem. V deželi vzhajajočega sonca so se v devetdesetih spoprijemali s prvimi leti po poku gospodarskega balona, v neonu pa so videli potencialni problem za prodajo japonskih avtomobilov. V japonskih medijih so se omenjale tudi besedne zveze »ubijalec japonskih avtomobilov«. Chrysler je bil na izdelek tako ponosen, da je neon postal njihov prvi avto, ki je bil naprodaj na Japonskem. Do leta 1996 so jih prodali le 994, kar je daleč od želenega uspeha.
Pretiranega udobja ni ponujal
Drugod po svetu je avto presegel pričakovane prodajne številke. Od začetka sprejemanja naročil leta 1994 do leta 2006, ko so pošle še zadnje zaloge, so jih prodali več kot dva milijona. K temu je prispevala zlasti zelo konkurenčna cena. V ZDA je vstopna cena znašala 8000 dolarjev, kar bi z upoštevanjem inflacije danes pomenilo okoli 17.500 evrov. V Evropi je bila cena nekoliko višja tudi zaradi boljše osnovne opreme, a je vseeno veljal za ugoden nakup.
Avtu je torej uspelo izpolniti kriterija »hiter« in »poceni«. Kaj pa »dober«? Tu ocene postanejo zapletenejše. Čeprav so avto na testih pohvalili za dobro vodljivost in sorazmerno varčnost pri porabi, so se kupci pritoževali nad ceneno notranjo opremo iz materialov, ki so se hitro obrabili. Zaradi hrupa in grobosti motorja vožnja ni bila najudobnejša. Pogoste pa so bile tudi težave s puščanjem olja. Varnost je bila na spodnji meji povprečnosti. Ameriška neprofitna organizacija za varnost vozil IIHS je leta 2005 izvedla niz testov stranskih trkov športnih terencev v manjše avtomobile. Neon se je odrezal najslabše, pri IIHS pa so zapisali: »Ta avto je katastrofa. Če bi bil v avtomobilu človek, resničnega trka verjetno ne bi preživel. Če je varnost pri vrhu seznama želja, je neon majhen avto, ki se mu gre izogniti.« Neona se je zato oprijel sloves sicer hitrega avta, s katerim so tudi dirkali, ni pa bil pretirano privlačen na trgu rabljenih vozil. Vozili so ga zlasti študenti in podobne skupine z omejenim proračunom. Kdor je dal veliko na videz, se mu je kljub dirkaškemu pedigreju izogibal.
