Olimpijske igre so največji športni dogodek ne le zato, ker se jih udeležuje športna smetana iz več kot 200 držav, temveč tudi zato, ker so na sporedu vsaka štiri leta. Njihov prepoznavni znak je pet povezanih krogov, trije v zgornji vrsti in dva v spodnji, vsak izmed njih v drugačni barvi, predstavljajo pa pet med seboj povezanih celin. Modra barva tako simbolizira Evropo, črna Afriko, rdeča Ameriko, rumena Azijo in zelena Avstralijo z Oceanijo.
Povezani krogi so nadvse aktualni tudi, ko beseda nanese na avtomobile, štirje namreč danes predstavljajo logotip Audija. Prvič so jih uporabili že leta 1932, kot logotip delniške družbe Auto Union, katere del so bile blagovne znamke Audi, DKW, Horch in Wanderer, a se je do danes ohranil le še velikan iz Ingolstadta, ki spada med tri najbolj priljubljene premijske znamke. Prav odgovorni pri Audiju imajo največ zaslug, da je letos na ceste zapeljal prototip cestnega dirkalnika type 52, ki so ga sicer zasnovali pred 90 leti, a je postal žrtev takratnega političnega dogajanja, ko je vse bolj dišalo po začetku druge svetovne vojne.
Želeli so preseči meje mogočega
Tako imenovani hitri športni avtomobil naj bi poganjal sredinsko nameščen 16-valjni motor z močjo 200 konjev (147 kW), kar bi bilo dovolj za največjo hitrost 201 kilometer na uro. Opremljen naj bi bil s turbopolnilnikom, kar je bilo za tiste čase napredno, neodvisno vzmetenje pa bi občutno izboljšalo udobje in stabilnost med vožnjo. S type 52 bi dejansko postavili temelje za prihodnje oblikovanje in tehnološke rešitve, ki so se nato razvijale skozi 20. stoletje. Številni so v konceptu videli tehnološki biser svojega časa, v njem pa se je zrcalil duh pionirjev, ki so želeli preseči meje mogočega. Iz tistega obdobja kroži zanimiva anekdota, povezana s testiranjem in razvojem dirkalnikov Auto Uniona, glavna oseba v njej pa je testni voznik Hans Stuck. Ko je testiral enega izmed prototipov, ki bi lahko bil predhodnik type 52, je na Nürburgringu pri veliki hitrosti izgubil nadzor, saj je bil avto zaradi napredne aerodinamike in močnega motorja težko obvladljiv. Stucku se je sicer uspelo rešiti, a je bil tako šokiran, da je po končanem preizkusu iz vozila stopil bled kot stena in inženirjem dejal: »Ta avtomobil je hitrejši od mojih živcev!« Izjava je postala legendarna.
Ko so se poigravali z idejo o modelu type 52, so želeli ustvariti najmočnejši, najhitrejši in najbolj divji avto svojega časa, primeren tudi za vožnjo na vztrajnostnih dirkah, kot sta bili Mille Miglia in Le Mans, pri čemer pa je veljalo, da so bili vsi dirkalniki podjetja Auto Union, ki so na cesto zapeljali med letoma 1934 in 1939, zelo zahtevni za vožnjo, kar je potrdil tudi Stuck. Type 52 naj bi bil nekaj posebnega tudi zato, ker bi bil primeren za vožnjo po običajni cesti. Čeprav so izdelali kar nekaj skic in tehničnih načrtov, proizvodnje ni dočakal, natančnega razloga za to pa ne pozna nihče. Prihajajoča vojna je bila dober izgovor.
Zvok, kot da prihaja iz orkestra
Lani so se pri Audiju odločili, da prototip po prvotnih načrtih vendarle izdelajo, pri čemer so uporabili izvirne skice (kolikor jih je bilo sploh na voljo, saj je bilo podjetje Auto Union po koncu druge svetovne vojne del cone, ki je pripadla Rusom, zato se je veliko dokumentov in fotografij izgubilo), izdelavo pa so zaupali britanskemu podjetju Crosthwaite & Gardiner, specializiranemu za obnove avtomobilov. To je sledilo prvotni viziji kolekcije njihovega dirkalnika srebrna puščica oziroma silver arrow. So pa pod zadnjim pokrovom namesto načrtovanega 4,4-litrskega uporabili šestlitrski motor, povezan s petstopenjskim ročnim menjalnikom, moč pa so mu povečali na zajetnih 520 konjev (382 kW). Zaradi večjega motorja so nekoliko prilagodili tudi dimenzije avtomobila, kar se je poznalo tako pri medosni razdalji (331 centimetrov namesto 300) kot tudi teži štirikolesnika (1450 kilogramov namesto 1300).
V notranjosti so trije sedeži, srednji za voznika, levi in desni za potnika. Videz notranjosti je kopija prvotno načrtovane in v slogu iz 30. let. Starinskim sedežem iz blaga so se pridružile lesene obloge na armaturni plošči in ogromni merilniki. Zadaj sta dve rezervni pnevmatiki in nekaj prostora za prtljago. Type 52 so obarvali v srebrno, ker je ta barva krasila športne avtomobile tistega časa, ni pa nobenega zapisa o tem, ali so srebrno načrtovali tudi pri izvirniku. Čeprav je bil model, ki so ga izdelali v letu dni, namenjen predvsem za oglede, so ga na letošnjem festivalu hitrosti v Goodwoodu preizkusili. Za volan je sedel tudi sin legendarnega Hansa Stucka, Hans-Joachim Stuck, ki je po vožnji dejal: »Počaščen sem, da sem lahko kot prvi vozil type 52, avto, pri razvoju katerega je sodeloval tudi moj oče. Type 52 preprosto jemlje dih. Njegov zvok je takšen, kot da prihaja iz orkestra. Njegova oblika pa je genialna!«
