V hladni, vlažni noči, ki je sledila živahnemu praznovanju dneva svetega Patrika, 18. marca 1990, se je v elegantnih dvoranah Muzeja Isabelle Stewart Gardner v Bostonu zgodil zločin, ki še danes velja za največji nerešeni rop umetnin v zgodovini. Dva moška, preoblečena v policista, sta v drzni akciji, ki je trajala vsega 81 minut, onesposobila varnostnika in izginila s trinajstimi neprecenljivimi umetniškimi deli, katerih skupna vrednost danes presega pol milijarde dolarjev. Več kot tri desetletja kasneje ostajajo številna vprašanja. Kdo sta bila tatova? Kje so končala ukradena dela Rembrandta, Vermeerja, Degasa in drugih mojstrov? In ali bodo prazni okvirji, ki še vedno visijo na stenah muzeja, kdaj spet dobili vsebino?

Noč se je začela kot vsaka druga po dnevu sv. Patrika v Bostonu – ulice so bile še vedno polne ljudi, ki so se vračali domov s praznovanj. Malo po polnoči, ob 1.24 zjutraj, sta do stranskega vhoda muzeja Gardner pristopila dva moška v policijskih uniformah. Pozvonila sta in ko se je oglasil nočni varnostnik, sta mu povedala, da sta prejela klic o motenju miru v okolici muzeja in morata preveriti situacijo. Varnostnik na dolžnosti, takrat 23-letni Rick Abath, ju je kljub strogemu muzejskemu protokolu, ki je prepovedoval odpiranje vrat nepričakovanim obiskovalcem,  spustil v notranjost. To je bila, kot se je izkazalo, usodna napaka.

Priklenjena na cevi

»Policista« sta Abatha takoj prosila, naj k varnostnikovi mizi pokliče še svojega kolega, 25-letnega Randyja Hestanda, češ da ga prepoznata in da bi lahko bil on tisti iz naloga za aretacijo, ki naj bi ga imela pri sebi. Ko sta bila oba varnostnika zbrana, sta ju lažna policista hitro obvladala, jima z lepilnim trakom prelepila usta, ju vklenila in odpeljala v klet muzeja. Tam sta ju priklenila na cevi v ločenih prostorih in jima rekla: »Če bosta tiho, ne bosta imela težav.« Varnostnika sta ostala vklenjena in nemočna naslednjih sedem ur. Roparja pa sta imela zdaj ves muzej popolnoma zase. Zanimivo je, da sta se zdela seznanjena z varnostnimi pomanjkljivostmi muzeja – vedela sta, denimo, kje so kamere (vendar sta tudi uničila posnetke) in da sta ponoči  samo dva varnostnika.  

Naslednjih 81 minut sta roparja jemala umetnine s sten. Njun izbor je bil nenavaden in je še danes predmet razprav. Nista se osredotočila na najvrednejša dela v celotnem muzeju (na primer Tizianovo Ugrabitev Evrope sta pustila nedotaknjeno), temveč sta se usmerila predvsem na mojstrovine v nizozemski sobi. Med ukradenimi deli so bili trije Rembrandtovi dragulji: njegova edina znana morska krajina Kristus v viharju na Galilejskem jezeru, intimni dvojni portret Dama in gospod v črnem ter majhen avtoportret velikosti poštne znamke. Izginila je tudi ena izmed okoli 37 znanih Vermeerjevih slik na svetu - neprecenljivi Koncert. Poleg teh sta odnesli še Krajino z obeliskom Govaerta Flincka (Rembrandtovega učenca), pet Degasovih skic konj in plesalk, krajinsko sliko Maneta Pri Tortoniju, starodavno kitajsko bronasto posodo Gu in celo pozlačen bronast zaključek v obliki orla z Napoleonove zastave.

Brutalna kraja

Način kraje je bil, če tako rečemo, brutalen. Rembrandtovo Nevihto in Damo in gospoda v črnem sta grobo izrezala iz okvirjev, pri čemer sta pustila nazobčane robove platna. To, skupaj z nenavadnim izborom (zakaj vzeti razmeroma malo vreden zaključek zastave?), je preiskovalce navedlo na misel, da roparja nista bila prefinjena poznavalca umetnosti, ampak morda običajna kriminalca, ki sta sledila seznamu ali pa sta zgolj improvizirala. Ob 2.45 zjutraj sta roparja končala svoj podvig, dvakrat odnesla umetnine do svojega vozila in izginila v noč.

Ko je naslednja izmena varnostnikov zjutraj prišla na delo, je odkrila grozljivo resnico. Začela se je ena najobsežnejših preiskav v zgodovini ameriškega FBI, ki pa je naletela na številne slepe ulice. Fizičnih dokazov je bilo malo; roparja sta bila očitno previdna in nista pustila prstnih odtisov. Teorije o storilcih so se vrstile: ali je šlo za lokalno bostonsko mafijo, morda krog

Carmella Merlina ali celo zloglasnega Whiteyja Bulgerja, ki sta bila dobro znana tamkajšnjim kriminalistom? Je bil rop naročen s strani Ire ali kake druge mednarodne organizacije? Ali pa je šlo za ekscentričnega zasebnega zbiratelja? FBI je dolga leta sledil različnim sledem, ki so pogosto vodile v bostonsko podzemlje. Sumi so padli na več znanih kriminalcev. Poleg omenjenih še Roberta Guarenteja in Roberta Gentileja, ki sta zdaj že  pokojna in za katera so verjeli, da sta imela informacije ali celo posredovala umetnine naprej. Vendar trdnih dokazov za obsodbo ni bilo nikoli dovolj. Tudi varnostnik Rick Abath je bil pod drobnogledom, saj je bil zadnja oseba, ki je slike videla, in je padel na poligrafskem testu, a krivde mu niso mogli dokazati.

Razpisana nagrada

Muzej  je razpisal nagrado za informacije, ki bi vodile do vrnitve umetnin. Sprva je znašala pet milijonov dolarjev, do danes pa je povišana na vrtoglavih 10 milijonov dolarjev – največja zasebno razpisana nagrada v zgodovini. Ponujena je imuniteta pred pregonom za tistega, ki bi umetnine vrnil. Toda kljub temu in tisočim namigom ter preiskovalnim uram ostaja usoda trinajstih umetnin neznana.

FBI danes verjame, da sta originalna roparja najverjetneje že pokojna, vendar nekdo nekje skoraj zagotovo ve, kje se nahajajo slike.  

Danes v Muzeju Isabelle Stewart Gardner na mestih, kjer so nekoč visele ukradene mojstrovine, visijo prazni okvirji. To je bila želja ustanoviteljice Isabelle Gardner, zapisana v njeni oporoki – da mora zbirka ostati nespremenjena. Prazni okvirji služijo kot srhljiv opomin na izgubo in hkrati kot tiho upanje na vrnitev. So simbol največjega nerešenega ropa umetnin, uganke, ki že več kot tri desetletja buri domišljijo javnosti, preiskovalcev in ljubiteljev umetnosti po vsem svetu. Vprašanje ostaja: ali bo kdo kdaj zbral pogum in razkril skrivnost praznih okvirjev Bostona, preden bo prepozno in bodo dela izgubljena za vedno?