Ko se je vihra druge svetovne vojne zaključevala, se je zelo kmalu pojavila potreba po obsodbi zločinov sodelujočih v politični, vojaški in ekonomski vladavini tretjega rajha. Tako je prišlo do znamenitih povojnih nürnberških procesov, ki so se začeli na ta dan leta 1945 (priprave nanje pa že 14. novembra) in so trajali do leta 1949. Skupno so izvedli dvanajst procesov.
Šlo je za prvi tovrsten sodni proces v zgodovini človeštva. Sodni procesi v Nürnbergu so bili prelomni v smislu, da so bili povod za razvoj mednarodnega in humanitarnega prava ter glede postopkov podlaga za nekatera druga sojenja vojnim zločincem. Mednarodno vojaško sodišče (IMT) so poleti 1945 ustanovile štiri države zaveznice, in sicer ZDA, Velika Britanija, Sovjetska zveza in Francija, ko so se na Potsdamski konferenci še zadnjič sestali veliki trije – Josif Stalin, Winston Churchill in Harry Truman.
V rojstnem mestu nacizma
Najprej so na pobudo Sovjetov hoteli sodne procese izpeljati v Berlinu, potem pa so jih izvršili v nürnberški sodni palači (Justizpalast Nürnberg). Nürnberg je bil izbran kot »rojstno mesto« nacistične stranke in zloglasnih nürnberških zakonov iz leta 1935, ki so odvzeli nemško državljanstvo Judom in drugim »nearijcem« ter prepovedovali zakonsko zvezo med Nemci in Judi. Prvi nürnberški proces je bil tako imenovani proces proti največjim vojnim zločincem pred mednarodnim vojaškim tribunalom.
Sodili so 24 voditeljem nacistične Nemčije – politikom, vojaškim poveljnikom, članom SS in gestapa –, a le tistim, ki so preživeli oziroma se jim ni uspelo poskriti. Idejnega vodje nacistične Nemčije Adolfa Hitlerja takrat ni bilo več. Enajsterico so obsodili na smrt z obešenjem, trije (Hans Fritzsche, Franz von Papen, Hjalmar Schacht) so bili oproščeni vseh obtožb. Preostali so dobili zaporne kazni, tudi dosmrtni zapor.
Smrtne kazni so bile izvršene v nürnberškem zaporu (obsojeni rajhsmaršal Hermann Göring je pred obešanjem pojedel cianidno tableto in umrl), tam so tudi drugi obsojeni začeli prestajati kazni, nakar so jih premestili v zapor za vojne zločince Spandau v Berlinu. Nekaterim so pozneje kazni omilili, nekatere celo oprostili. Druga serija sodb, do leta 1949, je bila namenjena manjšim vojnim zločincem, med njimi zdravnikom in pravnikom.
Prvo mednarodno vojaško razsodišče
Z listino iz avgusta 1945, ki so jo ratificirale številne države, tudi novonastala Federativna ljudska republika Jugoslavija, se je torej ustanovilo prvo mednarodno vojaško razsodišče. Prva faza procesov je potekala devet mesecev. Vodili so jih ugledni pravniki William Jowitt, Robert Falco, Iona Nikitčenko in Robert H. Jackson. Kot v svojem zapisu ugotavljata pravnika Ajda Likar in Markus Grum, je bilo treba najprej poenotiti pravo za potek procesa, saj so podpisniki listine naleteli na številne temeljne razlike med pravnimi sistemi.
Sovjeti so denimo menili, da bi moralo ustanavljanje vsakršnega sodišča temeljiti na Moskovski deklaraciji iz leta 1943, po njej pa je treba nacistične vojne ujetnike obsoditi. Vendar so temu zahodne države nasprotovale, saj so menile, da se »vsakemu tožencu osebno dokaže krivda onkraj razumnega dvoma na podlagi dokazov in v skladu s pravom«. Sovjetska zveza je na koncu popustila.
Druga temeljna razlika med pravnimi sistemi se je nanašala na kazenski postopek, kot ga najdemo v common-law pravnih sistemih in kontinentalnih pravnih sistemih. Do razhajanja med tradicijama je prišlo tudi na področju pravic obtožencev v kazenskem postopku. Zato so se odločili, da lahko obtoženci koristijo tako pravico do zagovora po kontinentalnem pravnem sistemu kot tudi pravico do naslovitve sodišča na samem koncu postopka po common-law pravnem sistemu. Glede sodnikov so se poenotili, da določijo po enega sodnika in namestnika iz vsake države podpisnice listine. Listina pa je določala tudi, da si obtoženec lahko sam izbere zagovornika, lahko pa mu ga določi sodišče.
Med sojenjem se je odprlo tudi vprašanje pristojnosti mednarodnega vojaškega razsodišča, torej da se sodi nacistom kot mednarodnim pravnim subjektom. Pred drugo svetovno vojno so bili namreč subjekti mednarodnega prava zgolj države, ki so bile podpisnice mednarodnih pogodb.
Obremenilni dokazi
Dokaze, na katere se je naslonilo sodišče, so tvorili v glavnem dokumenti, ki so jih zavezniki zasegli v Nemčiji. Šlo je za poročila o metodah masovnega pobijanja izpod peres nemških generalov, obremenilni so bili tudi dokumenti zunanjega ministrstva in nacistične stranke. Glavni ameriški tožilec Robert H. Jackson se je ob gori dokumentov odločil, da uporabijo le tiste dokaze, kjer so bili nesporno podpisani obtoženi.
Pomemben pečat so pustila pričevanja tako nacistov kot žrtev oziroma prič, ki pa jih je bilo relativno malo, le 94. Izjave danes hranijo v Palači miru v Haagu. Glavni obtoženec, general Otto Ohlendorf, je denimo ocenil, da je zaradi njegovih ukazov umrlo 90.000 ljudi, prvi šef nacističnega kabineta Rudolf Höss, ki je bil pozneje obsojen na dosmrtno ječo, je pripovedoval o tehnikah mučenja in ubijanja v Auschwitzu, general Erwin von Lahousen je opisal vojne zločine na Poljskem in v Sovjetski zvezi, češki zdravnik Franz Blah pa medicinske poskuse v taborišču Dachau. Izjemnega pomena so tudi izjave žrtev; Maria-Claude Vaillant-Couturier in Severina Šmaglevskajeva sta denimo opisovali mučenja, ki sta jih doživljali, Samuel Rajzman in Abraham Sutzkever pa sta pojasnila principe ubijanja tretjega rajha.
Sojenje je potekalo v nemščini, angleščini, francoščini in ruščini, zvočne snemalne naprave pa so omogočile, da so izjave vpletenih pozneje transkribirali in prevedli v jezike držav podpisnic listine. Prevajalo se je tudi v nizozemski, poljski, bolgarski in češki jezik, ki so ga govorile žrtve. Obtožence so obsodili za štiri različne, a vsebinsko povezane zločine – zločin proti miru, zločin proti človeštvu (eksterminacija, deportacija in genocid), vojni zločin (kruta ravnanja z vojnimi ujetniki) in zločin zarote oziroma splošni nacistični načrt. Danes je denimo pregon genocida temelj mednarodnega humanitarnega prava.
