Marino Sinkovič ima skoraj vsako noč enake sanje: na barki lovi dvoinpolkilogramskega brancina. Nič presenetljivega, vse življenje je ribič. Že v otroštvu je raje skakal med mrežami in čolni v izolskem mandraču kot sedel v šolskih klopeh. A vendarle je Marina Sinkoviča nekoč prijelo, da bi napisal spomine iz svoje mladosti. Tako je vzel tiste hrapave liste iz risalnega bloka, z ravnilom zarisal črte in po svoje, večinoma z velikimi tiskanimi črkami, zapisal zgodbe povojnega izolskega ribištva, preden izginejo v pozabo. Pravzaprav dnevnik.
Zraven je vselej pripel nekaj fotografij, povezanih z zgodbo, iz svojega arhiva ali pa jih je poiskal pri družinah svojih ribiških kolegov. Če ni dobil fotografije, je sam narisal prizorišče. Tako se je z leti nabralo več kot 300 listov spominov.
Spominska knjiga z vonjem po ribi
V ta kup gradiva v mešanici slovenščine, italijanščine, hrvaščine in ribiške govorice se je, da ga uredi v knjigo, zakopal Drago Mislej - Mef, kantavtor in urednik izolskega tednika Mandrač. »Dragoceni zapisi, a zelo težki za urejanje. Več let sem prestavljal te liste, prepisoval, zlagal. Na koncu sem obupal in pustil skoraj povsem tako, kot je Marino zapisal,« pravi Mef. To je spominska knjiga Marina Sinkoviča, Izolana, vse življenje ribiča, rojenega istega leta, 1952, kot so ustanovili sodobni Delamaris. »Po končanem delu so delavke Delamarisa hodile mimo Trga padlih in vse je dišalo po sardelah. Mi otroci smo tam vsak dan spremljali ta njihov ribji parfum,« se Sinkovič spominja vonja delavk in nekdanje tovarne, ki danes deluje v Pivki.
V Sinkovičevem dnevniku ni datumov in statistike, bralec pa začuti duha izolskega ribištva. Sega še v čase, ko so ponoči lovili z barkami na jadra in si svetili s petrolejem. Če je zapihala burja, pa so se ribiči s hecnimi vzdevki Čučolo, Curimuri, Maneštra, Mustačini, Žventola … zbirali v pristanišču, se pogovarjali in godrnjali zaradi vremena, zvečer pa ob toplem špargetu na drva igrali moro, briškolo in trešet. Spominja se dni, ko je bila izolska ribiška flota najmočnejša na Jadranu in so vse do Kvarnerja ribarile lesenjače Vesna, Deklica, Knežak, Zlatoperka, Zarja, Biser, Jež, Sirena, Val, Mečarica, Trska, Ovčica, Sulec, Vojko, Primorka, Prstak, Lastovka, Iglica, Golobica, Som, Klen, Krap, pa potem železne Droga 1, Droga 2, Delamaris 1, Delamaris 2 ter druge. Izvemo o spektakularnem rekordu iz leta 1973, ko je Golobica pod bolnišnico Valdoltra zajela jato cipljev, težko več kot 18 ton. Ker ni bilo v bližini nobene druge barke, da bi jim pomagala, so jih vse stresli na palubo. Toliko jih je bilo, da je bila rdeča varnostna črta na ograji palube že v celoti pod vodo. Občutno preveč natovorjeni so se odpravili čez zaliv proti domači Izoli. Ko so dosegli izolski veliki pomol, so si oddahnili, preostali ribiči pa niso mogli verjeti, da so tako naloženi lahko pripluli do Izole.
Kako je Klen šel na dno
Pa o nesreči, ko je skupina izolskih bark ponoči lovila sardele v Kvarnerju in se je nenadoma spustila strašno gosta megla. Videti ni bilo nič, slišali pa so tuljenje sirene tankerja, ki se je približeval. »Kapitan Marko me je poslal na premec, češ ti si mlad, imaš dobre oči in ušesa. Poskušal sem ugotoviti, kje je tanker. Slišal sem ga, videl pa ne, a sem slutil, da je nekje pred nami. Kar naenkrat sem zagledal veliko temno senco. Marko, vidim ga, hitro zavij levo, ampak hitro, sem kričal,« piše Sinkovič. Vsi na barki so si globoko oddahnili. Barki Klen, komaj 50 metrov za njimi, pa se ni uspelo umakniti in jo je tanker potopil v manj kot minuti. Posadko so na srečo rešili. »Zato je bila od veselja velika fešta. Klena pa se ni splačalo dvigovati in leži še danes na dnu Kvarnerja,« sklene pripoved Marino Sinkovič. In grenko ugotavlja: »Nekoč je bilo ob mandraču polno poklicnih ribičev, ko pridem danes v pristanišče, pa se nimaš s kom pogovarjati, kot se je to počelo nekoč.«
