Aleksandar I. Karađorđević je bil vnuk Đorđa Petrovića - Karadžorđa, trgovca, ki je bil leta 1804 vodja prve srbske vstaje zoper Turke, vendar je moral po vnovičnem prihodu Turkov pobegniti iz države. Ob vrnitvi v Srbijo leta 1817, v času druge srbske vstaje, ga je Milan Obrenović, vodja rivalske oblastniške družine in srbski knez, ubil. Proavstrijsko čuteči Obrenovići so vladali pretežni del 19. stoletja oziroma do leta 1903, ko so prorusko čuteči Karađorđevići vrnili udarec z ubojem Aleksandra I. Obrenovića. Na prestolu ga je zamenjal Karađorđev vnuk Petar I. Karađorđević, ki je leta 1918 postal kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev, a je zaradi slabega zdravja prestol prepustil Aleksandru. Najprej leta 1918 kot regentu (namestniku), od leta 1921 pa kot kralju.
Vedelo se je, da se bo streljalo
Aleksandar je imel nasprotnike tako med najbližjimi kot med manj bližnjimi, tako doma kot na tujem, kar se je z leti stopnjevalo. Kot prestolonaslednik je bil najprej mišljen njegov starejši brat Đorđe, ki je leta 1909 divjaško pretepel služabnika in je moral odstopiti, leta 1925 pa ga je brat Aleksandar hospitaliziral v umobolnico. Divje je bilo tudi zunaj dvornih soban. Prvi poskus atentata je Aleksandar preživel junija 1921, ko so poskusili komunisti, ki so bili od leta 1920 oziroma od uvedbe zakona o zaščiti države prepovedani. A bomba, ki jo je na njegovo kočijo z zidarskega odra vrgel atentator, je ob stiku z žicami telefonske napeljave spremenila smer.
Po streljanju v skupščini, v katerem je bil ubit tudi hrvaški politik Stjepan Radić, je Aleksandar leta 1929 uvedel diktaturo in prepovedal vse politične stranke, kar je dalo zagon nastanku ustašev, ki so z vodjem Antejem Paveličem po uvedbi diktature pobegnili v Italijo. Prvič so Aleksandra poskusili ubiti leta 1933 ob obisku Zagreba, vendar je tedanja jugoslovanska obveščevalna služba atentat preprečila. Prav zato so ustaši za pomoč pri atentatu v Marseillu poprosili Bolgare oziroma VMRO, podobno teroristično organizacijo, ki se je v interesu Bolgarije borila proti srbski nadvladi v Makedoniji oziroma tedanji Južni Srbiji. Ti so jim res priskrbeli zanesljivega profesionalca Vlada Černozemnega, ki ga je na kraju dogajanja posekala policijska sablja oziroma ga je solinčala množica. Ko se je Aleksandar 9. oktobra 1934 v marsejskem pristanišču izkrcal z ladje Dubrovnik, se je vedelo, da se bo nanj streljalo, vendar je zavrnil tako zaščitni jopič kot to, da bi se spremenilo program, ki je predvideval vožnjo v odprtem avtomobilu.
Neke vrste predhodnik Tita
Na sojenju prijetih soudeležencev, predvsem iz ustaških vrst, je bila dokazana povezava VMRO in ustašev, vendar pa Benito Mussolini ni hotel izročiti Anteja Pavelića, a tudi druge okoliščine ponujajo utemeljen sum, da je bil glavni naročnik dejansko šef italijanskih fašistov. Kralj Aleksandar je bil namreč znan tudi kot Zedinitelj, torej tisti, ki se je malodane domislil Jugoslavije. Na neki način je bil tisti, ki je ukinil fevdalizem, zunanjepolitično pa je bil največja tegoba Mussolinija, ki je prav v Kraljevini Jugoslaviji videl najresnejšo oviro za italijanske imperialne ambicije. Aleksandar je ustanavljal razna meddržavna zavezništva, kakršen je bil balkanski pakt, obenem pa je bil izrazit zaveznik Francije. Po Mussolinijevem pričakovanju bi se po njegovem uboju v Jugoslaviji morala zgoditi državljanska vojna, tudi zaradi malenkosti, kot je ta, da je tudi njegovo truplo potovalo skozi Jugoslavijo v vlaku, ki so mu ob progi sledili užaloščeni ljudje, pa Aleksandar velja za neke vrste predhodnika Josipa Broza - Tita.
