Spencer Gore je postal prvi zmagovalec prvega prvenstva Anglije, znamenitega teniškega turnirja v Wimbledonu na zelenici, ki je julija 1877 potekal v londonskem All England Lawn Tennis and Croquet Clubu in danes velja za najstarejši teniški turnir na svetu. V finalu je po 48 minutah igre premagal Williama Marshalla, za nagrado pa je prejel dvanajst gvinej in pokal, vreden 25 gvinej, ter še dodatnih deset funtov zaslužka. Za primerjavo, španski teniški igralec Carlos Alcaraz je leta 2023, ko je v finalu po petih epskih nizih premagal srbskega zvezdnika Novaka Đokovića, zaslužil 2,7 milijona britanskih funtov.
Leta 1877 odigrani turnir se je v zgodovino zapisal kot prvi uradni teniški turnir v Angliji in prvi od turnirjev za grand slam. Med seboj se je pomerilo 22 igralcev. Žreb so izvedli 7. julija 1877, kot prvi igralec v zgodovini modernega tenisa, izžreban za turnir, pa se je v anale zapisal Henry Thomas Gillson. Table, mreže in žogice je dobavilo podjetje Jefferies & Co iz Woolwicha. Tekmovanje se je začelo prav na današnji dan, 9. julija. Ni znano, katera dvojica je odprla turnir, vemo pa, da je bilo vreme sončno in da so odigrali deset dvobojev prvega kroga. Finale so nato izvedli 19. julija, ogledalo si ga je 200 gledalcev, za vstop pa so morali plačati en takratni šiling.
Igra evropske elite
Začetki tenisa segajo že v 12. stoletje, ko so na severu Francije udarjali žogo z dlanjo v igri, imenovani jeu de paume. Loparji so se pojavili v 16. stoletju. Prvo različico tenisa, danes znano kot pravi tenis, so plemiči in drugi pripadniki višjega sloja igrali večinoma v zaprtih prostorih. V 19. stoletju se je tenis razrasel kot rekreativna igra britanske aristokracije. Iz dvoranskega športa real tennis (ali royal tennis), s katerim se je ukvarjala evropska elita, se je z razvojem tenisa na travi (lawn tennis) preselil na prosto.
Major Harry Gem in Augurio Perera sta za svojo različico igre, imenovano pelota, leta 1872 v Leamington Spaju ustanovila prvi teniški klub na svetu. Dve leti pozneje pa je major Clopton Wingfield predstavil svojo različico, poimenovano sphairistikè, ki jo je tudi uspešno tržil in je bila že precej podobna današnjemu tenisu. Wingfieldova različica je določila osnovna pravila, igrišče v obliki peščene ure in sistem točkovanja.
Začelo se je s klubom za kroket
V pisarni revije The Field so 23. julija 1868 najprej ustanovili All England Croquet Club, naslednje leto pa najeli del travnika na Worple Road v Wimbledonu, ki je bil tedaj še na obrobju Londona. Ker je letna najemnina za zemljišče ves čas rasla, so zabredli v finančne težave, pa tudi zanimanje za kroket je upadalo. Dokler niso leta 1875 v ponudbo kluba vključili še tenis na travi. Nov šport je postajal čedalje bolj priljubljen, klub pa se je s članarinami izkopal iz finančnih težav.
Tenis na travi je postal tako priljubljen, da so klub aprila 1877 uradno preimenovali v All England Lawn Tennis and Croquet Club (AELTC). Drugega junija se je klubski odbor na predlog ustanovnega člana in klubskega tajnika Johna H. Walsha odločil za izvedbo turnirja v tenisu na travi, s katerim bi pridobili sredstva za popravilo okvarjenega valjarja za travo. Pravi »oče Wimbledona« je sicer Henry Jones, športni novinar revije The Field in član kluba, ki je bil glavni organizator prvega turnirja.
Turnir so javno napovedali 9. junija v reviji The Field in povabili »vse amaterske gospode« ter napovedali dve nagradi – zlato za prvaka in srebrno za drugouvrščenega. Tekmovalci so morali plačati prijavnino, prinesti lastne loparje in nositi čevlje brez pete. Vabila so nato poslali še vsem morebitnim tekmovalcem. Nekaj pred tem so določili še pravila tekmovanja, ki so z manjšimi spremembami osnova tenisa še danes.
Finalna mrzlica
Tekmovanje je do tretjega kroga teklo kot po maslu, dokler niso v polfinalu ostali le trije tekmovalci (zaradi števila udeležencev, skupno jih je bilo 22, in uporabljenega formata – izločilnega sistema brez nosilcev). Da bi rešili zagato, so organizirali žreb, po katerem je William Marshall, osemindvajsetletni cambriški dobitnik nagrade blue za tenis, napredoval v finale brez boja. Tam se je pomeril s poznejšim zmagovalcem Spencerjem Gorom, osemindvajsetletnim igralcem »racketsa« (gre za nekakšnega predhodnika sodobnega skvoša) iz Wandswortha, ki je pred tem v edinem polfinalu premagal Charlesa Heathcota v treh nizih.
Zgodilo se je še to, da je bil po koncu polfinala 12. julija turnir začasno ustavljen, in sicer do 16. julija zaradi tekme v kriketu med Etonom in Harrowom na Lord's Cricket Groundu. Finale je bil zaradi dežja še nadalje odložen na 19. julij, nato pa je dež težko pričakovano igro preložil še za eno uro. Na drsečem igrišču je dvoboj trajal 48 minut. Gore je osvojil naslov v treh nizih, trajali so 15, 13 in 20 minut. Kot specialist za volej je nasprotnika premagal z igro pri mreži. Slovel je po svojem napadalnem slogu igre, pogosto je hodil na mrežo, kar je bila takrat redkost, nekateri so to videli celo kot nešportno potezo. Večina igralcev je namreč še vedno igrala obrambno, s črte, v razmeroma počasnem ritmu.
Simbol britanske tradicije
Kljub zmagi pa prvi zmagovalec turnirja Gore ni bil preveč navdušen nad novo različico tenisa na travi. Trinajst let po svojem zmagoslavju je zapisal: »Pomanjkanje pestrosti bo tenisu na travi v trenutni obliki preprečilo, da bi se uveljavil med našimi najboljšimi športi.« A se je motil, saj je dogodek že kmalu po prvem turnirju pridobil široko zanimanje občinstva, zlasti med višjimi sloji.
Med pomembnimi mejniki turnirja so tudi leto 1884, ko sta se pridružila ženski posamični turnir in kategorija moške dvojice, leto 1922, ko se je dogodek preselil na današnjo lokacijo v Church Road, ter leto 1968, ko se je začelo tako imenovano odprto obdobje in so turnir odprli tudi za poklicne igralce. Danes je Wimbledon edini med turnirji za grand slam, ki se še vedno igra na travi (zaradi česar je odboj žogice nekoliko upočasnjen, igralcem pa grozi večja verjetnost za zdrse), tekmovalci so zavezani beli športni opremi, ki simbolizira viktorijanske vrednote čistoče, discipline in elegance (kjer so svojo priložnost hitro našle tudi številne modne hiše). Lahko bi rekli, da Wimbledon povsem pooseblja britansko tradicijo: čaj ob petih, beli kodeks oblačenja in tihi aplavz.
