Če se na zemljevidu ponudnikov številnih dobrot povezanih s hrano in pijačo praktično vsako leto pojavi nekaj novega, pa se zdi da prenočitvene zmogljivosti v samem Prekmurji in na Goričkem, če izvzamemo večje resorte povezane s toplicami, precej zaostajajo za gastronomsko ponudbo.

Prekmurje se je kot regija od nekdaj oglaševala le s termalnim turizmom. Drugih potencialov tisti, ki so se tukaj načrtno ukvarjali s turizmom nekako niso prepoznali, dokler se tukaj ni začela dogajati transformacija turizma v smislu prekmurske gastronomije z Jankom Kodilo in vinarji na čelu. Danes se trend počitnikovanja kot smo ga poznali nekoč spreminja v smer kratkih počitnic pri čemer ljudje ne iščejo več le kopanja v velikih bazenih, ampak tudi druge užitke povezane s športom, udobjem ter nenazadnje z vinom in kulinariko. Prekmurje je bilo v smislu turizma dolgo zapostavljeno. Od tukaj je videti kot da se je nacionalnega turistična strategija osredotočila le na Bled, Postojno, Ljubljano ter Obalo. Ampak Prekmurje ima turistični potencial predvsem za goste, ki prihajajo od blizu, to so Hrvati, Madžari in Avstrijci in seveda Slovenci. Naš največji potencial so gostje iz Zagreba, Dunaja, Gradca, Ljubljane. To so večja mesta, ki so od nas oddaljena dve uri in pol vožnje. To, da bi k nam množično prihajali turisti iz Azije, lahko pozabimo. Saj sicer pridejo, ampak gre bolj za posameznike, ki pridejo sem zaradi gastronomskega turizma. Pri nas ni ne vem kakšnih znamenitosti, pred katerimi bi se lahko fotografirali za družbene platforme. Zato menim, da bi morali še naprej razvijali turistično podobo Prekmurja kot vidimo pri Avstrijcih čez mejo. Torej z gastronomsko ponudbo, športom in udobjem.

Nekoč je bil v Murski soboti znamenit hotel Diana, danes sta tukaj, če izvzamemo nekaj počitniških hišk v bližnji okolici in zasebnih nastavitev le hotel Zvezda in vaš hotel Belmur, ki je hkrati edini, ki ima štiri zvezdice.

Hotel Diana tudi če bi ga obnovili, pa ga nikdar ne bodo, prevelik za takšne vrste turizma. To, da ni zrastlo več podobnih mini družinskih hotelov ali druge vrste prenočišč pa je v tem, da je Prekmurje v smislu pomoči in subvencij za turizem, vedno bolj kot ne dobrodošlo za potencialne vlagatelje, ki pridejo in gredo, ne pa za tiste, ki bi se s turizmom ukvarjali na bolj konceptualen ali lokalno razvojni način. Vse razvojne agencije, ki so bile tukaj, so razdelile tisti denar, kar so imele, nihče pa ni imel bolj daljnosežne turistične vizije za na primer deset let vnaprej. Spomnim se, ko sem bil v Schladmingu, mi je tamkajšnji direktor turistične organizacije razlagal, da je bila prva stvar, ki so jo naredili v smislu koncepta turistične strategije, ustanovitev kolesarske gimnazije, kot so temu rekli. Torej da so pripravili strategijo, ki je temeljila na tem, da so se podučili o kolesarstvu kot o turističnem produktu, se potrudili dobiti delovno silo in na koncu še potrošnika. Pri nas se s tem še ne ukvarjamo, ampak smo prepričani, da je turizem ljubiteljska dejavnost s katero se lahko ukvarja vsak, ki je trikrat prespal v kakšnem hotelu.

Pa saj se vsako leto pišejo neke strategije.

Pišejo se že, ampak kot rečeno neke prave vizije, ki bi zaživela v praksi, ni. In tudi zato se tukaj v Prekmurju ni veliko takšnih, ki bi si upali vlagati v turizem.

Vi ste se.

Da, že ko sem leta 2004 odkupil to stavbo družine Bölcs, sem imel vizijo, da do tukaj nekoč hotel.

Ampak hotel ste odprli šele leta 2021. Kako to, da je trajalo tako dolgo?

Ker sam denarja za takojšnjo investicijo, nisem imel. Zato sem najprej stavbo oddajal. Do leta 2020 je bil, v njej Pomurski razvojni inštitut, oziroma Dravske elektrarne, ki so se ukvarjale s projektom hidroelektrarn na Muri. Ves čas sem upal, da bodo kakšni razpisi, ampak ker Muska sobota ni več degradirano območje, je denar na razpisih zelo težko dobiti, tako da je bila celotna investicija v hotel na koncu narejena s pomočjo bančnih kreditov.

Ta stavba je ena izmed zgodovinskih hiš v samem središču mesta in tudi spominsko zaščitena. Ste imeli pri obnovi tudi kaj težav zaradi tega?

Ne. S spomeniškim varstvom smo zelo dobro sodelovali in ni bilo prav nikakršnih težav. Tudi s potomci družine Bölcs, od katerih sem stavbo kupil, smo še vedno v zelo dobrih odnosih. Še vedno jih vežejo močna čustva na to samo zgradbo in na prednike, ki so tukaj nekoč živeli in imeli lekarno.

Kakšna je pravzaprav zgodba te zgradbe?

Bölcsevi so hišo zgradili leta 1842 namensko za lekarno, ki je bila v pritličju v prvem nadstropju so imeli svoje stanovanje, zadaj pa je bil sadovnjak. Bili so precej premožni, kar pove tudi podatek, da so imeli že takrat svojega Rolls Roycea. Samo hišo je načrtoval nek madžarski arhitekt v secesijskem slogu in jo umestil k sosednji hranilnici, med Sobočani bolj znani kot nekdanji Faflekovi kavarni. Po drugi svetovno vojni so lastnika Gyulo Bölcsa ubili, hiša pa je bila leta 1946 nacionalizirana. Družina je šla v Budimpešto v hiši pa so leta in leta vrstili razni najemniki. V njej je bila policija pa Udba, razni stanovanjski najemniki, drogerija, pa trgovina z barvami in laki, soboška lekarna… Do leta 1991 so se menjavali razno razni najemniki potem pa je bila prazna, saj se je čakalo na denacionalizacijo. S pomočjo prijateljice, katere babica, je bila kot član družine Bölcs, smo jim pomagali pri denacionalizaciji in pozneje hišo kupili.

Kakšna pa je struktura gostov v vašem hotelu.?

Velika večina je tujcev. Med njimi je tudi veliko poslovnih ljudi, ki pridejo sem, gredo pa potem pridejo še kdaj na počitnice. Ali so to Južnoafričani, Nigerijci, Nemci, Francozi, Nizozemci, Belgijci, ki poslovno sodelujejo z več podjetji iz naših koncev, inženirji, in strokovnjaki povezani s proizvodnjo hrane in pijačami. To so gostje, ki so tukaj pri nas dlje časa, potem se pa večkrat še vrnejo še s svojimi družinami na počitnice.

Prej ste omenili že kolesarje. Kolesarski turizem je danes v neverjetno moderen. Pridejo tudi gostje s kolesi?

Pridejo. Konec koncev je k nam mogoče priti tudi s kolesom iz Graza ali Zagreba. Ampak se mi zdi, da nas v tem segmentu kar prehitevajo kolegi iz Medžimurja. Pohodništvo, kolesarstvo pa tudi motoristi, so potencial, ki ga preveč zanemarjamo. Včasih se vprašam, ko pridejo kakšni kolesarji ali pa motoristi k nam, pa kje ste nas našli, ker za promocijo Prekmurja kot regije porabimo v veliko premalo denarja.

Sodelujete tudi kaj z vinarji in gostinci iz Prekmurja in Prlekije?

Seveda. Tukaj bi še enkrat omenil Janka Kodilo, ki je oral ledino promocije Prekmurja prek gastronomskih produktov in blagovne znamke Diši po Prekmurju. Vsi med seboj dobro sodelujemo. Tiste, ki prespijo pri nas pošiljamo k gostincem, vinarjem in drugim ponudnikom, oni pa svoje goste pošiljajo k nam. Zato smo se tudi odločili za koncept, da imamo samo prenočitve z zajtrkom, brez večerje, tako da lahko naše goste usmerimo v druge gostilne, restavracije…. Naj bo Kodila, Rajh, Gjerkeš, Franc ali pa Bunker…. Nam pa manjka nek lider, ki bi se še več ukvarjal s samo promocijo destinacije, naj bo to v tujih revijah in časopisih pa na družbenih omrežjih. Moje mnenje je, da bi potrebovali turistično organizacijo, ki bi se ukvarjala samo s tem. Morda bodo kolegi rekli, da saj imamo razvojno agencijo, ki se ukvarja s tem, ampak kakšnih vidnih učinkov pa kljub temu ni.

V hotelu imate tudi kar precej dobro založeno vinoteko.

Namenjena je predvsem gostom hotela, da bi funkcionirali kot klasičen wine bar pa ne. Je pa pri nas mogoče spiti tudi kozarec dobrega vina. Konec koncev k nam prihaja tudi veliko kolegov, ki so tako ali drugače povezani s turizmom ali pa s z drugimi dejavnostmi in se srečujejo tudi z gosti našega hotela v našem prostoru, ki deluje kot zajtrkovalnica in družabni prostor obenem.