»Začne se tako kot vse v naravi, ko začne izpod snega kaliti zdravo seme,« je Pavel Medvešček (1933–2020) zapisal, kako se je na odmaknjenih domačijah, raztepenih po posoških hribih, začelo njegovo raziskovanje staroverstva oziroma stare vere v naravo. Ko je kot konservator zavoda za spomeniško varstvo popisoval etnološko dediščino, mu je na uho prišla vest o čudni stari veri. Čedalje bolj je ugotavljal, da se je kljub pokristjanjevanju na več domačijah po krvnem sorodstvu še vse do druge polovice 20. stoletja ohranila mistična oblika starega načina življenja, verovanja in duhovnosti. Njegovo delo nadaljuje vnukinja Daša Medvešček, ki hrani obsežno zapuščino zgodb, zapisov, skic in predmetov, ki so mu jih zaupali poslednji staroverci.

Razstava Skrivna modrost, razstava o staroverstvu v Posočju, zbirka Pavla Medveščka, dvorec Vogrsko, Daša Medvešček / Foto: Nataša Bucik Ozebek

Daša Medvešček, vnukinja zbiralca staroverskega izročila Pavla Medveščka, odpira vrata v svet nekdanjih verovanj.

»Moj nono je te zgodbe zbiral, ko je hodil po zakotnih krajih, med ljudmi, ki so sami zase rekli, da so čudaki. Imeli so svoje obrede, verjeli so v različne stvari, pred hišo so ponavadi imeli različne kamne … Njihovega zaupanja si ni pridobil kar tako, bili so sumničavi in zadržani, vero so hranili v svoji hiši, na svoji domačiji in na posebnih svetih krajih. Vse se je ohranjalo samo v krvnem sorodstvu. Šele s časom so se mu odprli, a nekaterih stvari, ki so mu jih povedali, ni nikoli zapisal, saj jim je tako obljubil in pred njimi zaprisegel. Tudi skrivnost o veri je moral dolgo ohraniti zase, dovolili so mu, da jo objavi, ko bo lunin krajec obrnjen proti Zemlji. To se je zgodilo ob luninem mrku leta 2007. Tako niti njegovi domači vse dotlej nismo vedeli za to skrivnost, živeli smo med temi predmeti, ki so mu jih podarili, nezavedajoč se njihovega pomena,« Daša Medvešček pripoveduje, kako je njen dedek potrpežljivo in z občutkom za sočloveka več desetletij tudi sam skrival skrivnost starovercev. Z njeno pomočjo so v okviru Evropske prestolnice kulture na dvorcu Vogrsko odprli največjo in najobsežnejšo razstavo o staroverstvu doslej. Poimenovali so jo Skrivna modrost.

Več kot štiristo predmetov

Na razstavi je na ogled več kot 430 predmetov, ki so nekdaj pripadali starovercem. Med njimi so predmeti dehnarja, idejnega duhovnega vodje stare vere, ki je bil ponavadi moder in spreten govornik ter je deloval kot povezovalec, razsodnik in pojasnjevalec vsega v povezavi s staro vero. Ravnal se je po Nikrmani, prasili, ki je urejala vse na Zemlji in bila vedno navzoča. Na razstavi je mogoče videti dehnarjev kolimbar oziroma dehnarjeve insignije ter vhodna vrata hiše dehnarja v Volčanskih Rutih, enega zadnjih starovercev v Posočju.

Razstava Skrivna modrost, razstava o staroverstvu v Posočju, zbirka Pavla Medveščka, dvorec Vogrsko / Foto: Nataša Bucik Ozebek

Grmin je bil po zelo stari pripovedki simbolno znamenje častilcev kačjih glav. Je znamenje, ki ponazarja začetek staroverstva.

Na ogled je falatna – maska, ki so si jo nadeli v obdobju suše in s posebnim obredom pred sončnim vzhodom klicali dež. Predstavljeni so predmeti črne vahte – izbrane skupine fantov, ki so skrbeli za varnost staroverske skupnosti. Njihova imena so bila najbolj varovana skrivnost. Vidimo lahko, s čim so zdravili in s čim vedeževali, kakšna so bila njihova staroverska varovala. Znana je zgodba o dekletih, ki so ob odhajanju s trebuhom za kruhom v tuje kraje v žep obleke vtaknile poseben varovalni kamenček, da bi jih varoval pred tujimi verami. Ogledamo si lahko predmete za izdelavo posebnega obrednega vina, zorjenega v sodih, ki so jih prej dimili z izvlečki natančno izbranih zelišč. Obredno vino so imenovali motnik.

Trojnost, luna, kača in sonce

Staroverci so verjeli v trojnost: tri vrhove, tri drevesa, tudi miselni tok med tremi ljudmi ter vse v življenju gradili in ustvarjali v mejah, ki jih je postavljal tročan. Pomembno vlogo v njihovem življenju so imeli luna, kača in sonce. Njihov glavni praznik je bil solsticij – takrat so na vrhovih kurili kresni ogenj. Njihova svetišča so bili mistični naravni kraji – izviri, jame, brezna, tolmuni, kamni, drevesa, njihova sveta gora pa Jelenk nad Kanalom.

Razstava Skrivna modrost, razstava o staroverstvu v Posočju, zbirka Pavla Medveščka, dvorec Vogrsko / Foto: Nataša Bucik Ozebek

Kačje glave – prodniki, ki so spominjali nanje – so staroverce varovale pred vsem hudim.

V eni od vitrin stoji bruščin, duhovna naprava starovercev, ki je nekoč stala v starem svetišču med Dolenjo Trebušo in Stopnikom ob 500-letnem drevesu. Bruščin se je ohranil, drevo pa so med boji na soški fronti uničili. Prav prva svetovna vojna je bila eden od mejnikov in razlogov, da je stara vera dokončno zamrla, pripoveduje Neda Rusjan Bric. Staroverci so morali v vojno ali begunstvo, številni se niso vrnili, oskrunjena in porušena so bila njihova svetišča, mostovi in železnica so prinašali pokristjanjevanje. Že prej je staroverstvo, da bi se ohranilo, postalo skrita vera, staroverci so se zavezali k molku in navzven marsikdaj živeli kot kristjani.

Nazaj k naravi

Razstava Skrivna modrost, razstava o staroverstvu v Posočju, zbirka Pavla Medveščka, dvorec Vogrsko / Foto: Nataša Bucik Ozebek

Dehnarjeve insignije oziroma dehnarjev kolimbar, ob katerem je dehnar zaprisegel. Ko je dehnar umrl, so ga odnesli njegovemu nasledniku.

Medveščkovo skoraj detektivsko odkrivanje starih prvobitnih verovanj je pripomoglo k temu, da se vera ni popolnoma izgubila, čeravno je ob njegovem odkritju pošteno završalo, pozitivno in negativno. Z ene strani so vrele besede o nepriznavanju takšne vere in povezovanju zapisanega le z bogato, a neotipljivo domišljijo. Z druge strani je bilo čutiti veliko zanimanja za verovanje, ki bi ga lahko primerjali s svetovno znanimi ljudstvi s prvobitno kulturo, denimo Indijanci, Kelti … »Staroverstvo ali naravoverstvo, kot mu tudi lahko rečemo, je danes, ko se srečujemo s podnebnimi in številnimi drugimi spremembami, za katere še niti ne vemo, zelo pomembno. Številni se začenjamo zavedati, da se moramo obrniti nazaj k naravi,« ugotavlja umetniška svetovalka Evropske prestolnice kulture Neda Rusjan Bric. Zdi se ji, da bi bil Medvešček, ki je pred osmimi leti še sodeloval pri zametkih nastajanja razstave, danes zelo zadovoljen. Vedno si je želel, da bi bili ti predmeti nekoč na ogled, še več, da bi jih lahko prijeli v roke in da bi mlade znova učili, kako se zakuri in pogasi ogenj, kako prepoznati sledi živali in užitne zeli … »Vse to, kar danes znova pridobiva veljavo, je v temelju del naravoverstva,« sklene sogovornica in prikima, da stara vera danes dobiva nove rodove in posnemovalce, ki pa, podobno kot nekoč, vero negujejo zase. 
Priporočamo