Njegov drugi dom je pod vodo. Svet pravzaprav, saj se pod morsko gladino meri v razsežnostih, ki se jih ne da opisati, in z modrino, ki je človeku še zelo dolgo ne bo uspelo videti, kaj šele raziskati. A Tadeja Černoša to ne moti. Kot potapljač na vdih si je v desetletjih ogledal svet pod valovi že marsikje, a ve, da si vsega, kar se skriva pod gladino, ne bo mogel ogledati nikoli. Pa čeprav se v vodo potopi tudi takrat, ko večina drugih, zavita v oblačila, gladino opazuje z obale in čaka na naslednje poletje.
Vse, kar počne, je povezano z vodo. Je kondicijski trener, terapevt, dela na področju zdravstva in rehabilitacije, kot trener je sodeloval na dvoje olimpijskih igrah in še bi se dalo naštevati. Najraje od vsega pa je neposredno pod vodo. Tam je drug svet. Svet tišine, modrine, prostor, kjer je človek s svojimi mislimi in samim seboj. Največ ljudi ga pozna kot vrhunskega inštruktorja potapljanja na vdih.
»S potapljanjem na vdih sem povezan od mladih let, bolj specialno pa sem se začel z njim ukvarjati pred 25 leti. Priključil sem se Apnea Akademiji, ki ima pod vodstvom legendarnega Umberta Pelizzarija največ strokovnega znanja. Deset let sem se izobraževal, leta 2010 pa me je povabil v svoje vrste kot učitelja, edinega Slovenca, ki je kadar koli poučeval na omenjeni akademiji, in to si štejem v veliko čast,« pravi. Tadeja Černoša se je oprijel vzdevek inštruktor inštruktorjev, predvsem zaradi šole potapljanja na vdih Inhale Blue in ker uči svetovne rekorderje, vrhunske potapljače in inštruktorje, ki si želijo še izboljšati znanje.
Pod valove ne brez glave
Potapljanje na vdih je zelo kompleksen šport, zmes dovršenih tehničnih vaj in psihološkega pristopa. V njem ne velja le pritisni močneje in bo šlo, ampak mora telo voditi glava. »Moja naloga je pri potapljaču prepoznati strahove, mu dati stabilnost, varnost, zaupanje. Želim, da vzpostavi pravi odnos z morjem in da se na gladino vrne z nasmehom ter težko ponovljivim doživetjem,« pravi.
Zadnja leta je potapljanje na vdih vse bolj razširjeno. Ljudje si od nekdaj želijo videti, kaj prekriva voda. Nekatere sicer odvrača kakšna neprijetna izkušnja z morjem, spet druge strah pred vodo in globino, nekateri pa se odločijo za potešitev radovednosti. V raziskavah o tem je bil denimo često omenjen tudi film Žrelo in podobni, ki nesmiselno prikazuje morskega psa kot grozečo podvodno nevarnost vsepovsod. Posebna vraža je tudi označba, da gre za nevaren šport.
»Mnogi ga označujejo kar kot samomorilskega. Če delaš s pametjo in svojimi zmožnostmi, je to v resnici čudovit šport. Res pa seveda je, da so športi različni in da vsak pač ni všeč vsakemu,« meni.
Potapljanje na vdih je tudi odličen način za odpravljanje stresa. Tehnike dihanja, raztezanje dihalnih mišic, joga, mentalne tehnike sproščanja omogočajo, da se telo primerno pozitivno odzove. Umiri se srčni utrip, zbistri se misel, izboljšajo se kardiovaskularne funkcije telesa, hormonalna neravnovesja in podobno. Zaradi izboljšanja izkoristka kisika v telesu je človek tudi bolj vzdržljiv pri drugih športih in sposobnejši v službi.
Eni zase, drugi za podvodni svet
Potapljanje kot šport ima dve panogi. Potop z jeklenko je za raziskovanje sveta pod gladino, na vdih pa za raziskovanje sebe. Oba pa imata skupno značilnost in pomembno oziroma glavno pravilo. Nikoli namreč ne sme biti vodilo, kaj šele odločilno, število metrov pod gladino. Ne glede na panogo so pri obeh nujni trezna glava, poznavanje sebe in upoštevanje lastnih zmogljivosti, pri čemer je pogosto zelo težko ignorirati želje in radovednost.
Tadej Černoš ljudi uvaja v čudežni mokri svet z različnimi projekti. »Izvajam izobraževanja o dihalnih tehnikah, izenačevanju pritiska in potopu v globino. Te programe, imenovane Modri teden, vodim na Pagu in so primerni za vsakogar. Inštruktorji izvajajo individualne pristope, po čemer smo še posebej znani. V bistvu gre za čudovito dogodivščino, ki jo zabeležimo tudi s kamero. Na otokih Silba in Pag pa imamo tudi tečaje za otroke od petega leta naprej. Izvajamo jih v manjših skupinah, s štirimi ljudmi na inštruktorja,« pravi.
Černoš je tudi edini slovenski inštruktor, ki je na Apnea Akademiji poučeval z legendarnim Umbertom Pelizzarijem. »Pri dvajsetih sem se šel učit v Egipt k takrat najboljšemu na svetu. Pelizzari je legenda. Je učenec Enza Maiorce, človeka, ki je igral v kultnem filmu Velika modrina in sem ga imel tudi možnost spoznati,« se spominja.
Sinovi raje na suhem
Dolgo je vsako leto dvakrat obiskoval njegove tečaje. »Na vsakem je z menoj naredil psihični in fizični test vzdržljivosti, kasneje me je v svoje vrste sprejel kot inštruktorja. Na koncu smo imeli tekmovanje v potapljanju. Pravilo je, da vedno napoveš globino, ki je nekaj metrov manjša, kot si jo kdaj zmogel na treningu. Ker je bil moj rekord 45 metrov, sem napovedal, da bom zmogel 40 metrov. Umberto je stal za menoj, prečrtal mojo napoved in pred menoj napisal 50 metrov. Potop je bil eden mojih najbolj stresnih, globina pa zlahka osvojena. Na tak način je treniral mojo stabilnost, jaz pa zaupanje vase. Neizmerno sem mu hvaležen,« poudari Tadej Černoš, ki že leta z lahkoto osvaja potope na 90 metrov.
Treniral je tudi kar nekaj potapljačev, ki sedaj krojijo svetovni vrh potapljanja na vdih. Med drugim trenira Guinnessovega rekorderja v statiki Budimirja Šobata.
Samo z eno nogo, kot bi se lahko reklo, pa so jo za očetom ubrali njegovi sinovi. Tadej ima tri, a se nobeden ni tako predal potapljaštvu, kot se je oče. Rok, Val in Alek so talentirani za šport, pod vodo gredo, a ne prav pogosto. Val je profesionalni nogometaš, Alek igra odbojko, poje in igra kitaro in klaviature, glasbeno najbolj predan pa je Rok. Premika meje v igranju violine in je med drugim doslej edini Slovenec na najprestižnejšem tekmovanju na svetu – Petra Iljiča Čajkovskega, sodeloval pa je tudi na uglednem tekmovanju Queen Elizabeth.
