V ponedeljek, 23. septembra, je šestčlanski družini Grm-Zupančič s Ponikev v občini Dobrepolje pogorela hiša. Kriva naj bi bila električna napeljava. Objekt ni več primeren za bivanje, zato je družina za pol leta dobila od civilne zaščite na posodo bivalni zabojnik in mobilno hiško. Do takrat morajo zgraditi novo hišo, saj naj bi bila mobilna objekta namenjena le morebitnim poplavljencem ali drugim žrtvam naravnih nesreč. V pičlega pol leta novega doma žal ni uspelo urediti še nobeni pogoreli družini, ki jim je doslej pomagala tudi Iskrica.

»Dopoldne se je zgodilo. Pomivala sem posodo, ko sem zavohala dim. Stopila sem na hodnik, se povzpela v zgornje nadstropje in videla, da je soba že gorela. Otroke sem hitro spravila ven. Hišo sem skušala gasiti, vendar ji ni bilo več pomoči. Štiri minute do dvanajstih sem poklicala gasilce. Prihiteli so iz treh prostovoljnih društev. Zgornjega nadstropja niso mogli rešiti, spodnje je zaradi gašenja popolnoma razmočeno. Kar mi je uspelo rešiti, sem rešila tako, da sem na hitrico zmetala skozi okno,« je začela pogovor mamica Stanka.

Prvo noč so preživeli v avtu

»Hud šok je bil. Teden dni nisem ne spala ne jedla. Prav tako najmlajša hčerka, štiriletna M. Ves čas je iz zabojnika pogledovala proti hiši in se tresla, ali bo znova zagorelo. Fanta, trinajstletni E. in štirinajstletni G., se sploh nočeta pogovarjati o tem, kar se je zgodilo. Prvo noč smo preživeli v avtu. Z možem Brankom sva sedela spredaj, otrokom sva podrla zadnje sedeže, da so se lahko ulegli. Naslednje štiri dni, dokler nismo dobili bivalnega zabojnika in mobilne hiške, smo bili pri zlati gospe Zori, ki živi v bližini. Prej nas ni poznala, a nas je kljub temu vzela pod svojo streho. Kako pogumno. Vsa čast ji. Če ne bi bilo nje, bi morala še danes z otroki spati zunaj,« priznava Stanka, mamica štirih mladoletnih otrok. Poleg omenjenih še prvošolke D.

Družino Grm-Zupančič sva s Tomažem obiskala mesec dni po požaru. Oglasila sva se popoldne, ko so se D., E. in G. že vrnili iz šole. Branko, voznik tovornjaka v bližnjem gradbenem podjetju, je bil v službi. Posledice požara so že odstranili. Okolica požgane hiše je zgledno urejena, kot da družine ne bi doletela tako huda tragedija. Podjetje Žito nas je za obisk Grm-Zupančičevih založilo z nekaj sladkimi dobrotami. Otroci so jih želeli prijazno in nesebično deliti tudi z nama. Najmlajša deklica je imela v rokah papir od čokoladice. Smeje je nakazovala, da ga bo odvrgla na tla. A tega seveda ni storila, saj zelo dobro ve, da papir sodi v koš za smeti. Tudi sicer so vsi štirje otroci zelo lepo vzgojeni. Ob prihodu nama je vsak od njih podal roko in se predstavil.

Sosed: Enkratni so, radi se imamo

Stanka je povedala, da so parcelo na Ponikvah, obdanih s prečudovito naravo, kupili pred šestimi leti. Prej so živeli v romskem naselju v Grosupljem, kjer so si postavili hiško. A ni šlo. »Tam se ni dalo živeti. Vrstili so se prepiri. Čeprav nisi nič kriv, si kriv. In ker se človek ne more nenehno prepirati, sva z Brankom po internetu iskala, kam bi se lahko preselili. Najprej sva odkrila leseno hiško tukaj v bližini, vendar nama je nepremičninska agentka po telefonu svetovala: 'Če ste Romi, je ne kupujte, saj boste sredi vasi in boste imeli težave.' Mož se je temu čudil. 'Zakaj neki bi imeli težave, saj smo mirni in pridni?' se je spraševal. Potem nama je ona povedala za lokacijo, kjer smo zdaj. Pol od prejšnjega lastnika in pol od banke sva kupila parcelo, na kateri je stala precej dotrajana lesena hiška. Počasi sva jo urejala in dograjevala. Pred slabim letom sva si lepo uredila tudi novo kopalnico, zdaj je vse uničeno,« nemočna ugotavlja Stanka.

Njeno žalost prekine G., ki mi želi na mobilnem telefonu nekaj pokazati. Gre za televizijski posnetek Pop TV, ki je prav tako predstavila tragedijo Grm-Zupančičevih. Njihova novinarsko-snemalna ekipa se je oglasila tudi pri najbližjem sosedu, gospodu Marjanu Nartniku. G. mi ponosno svetuje: »Poglejte, kaj je povedal o nas.« Tudi meni je bilo toplo pri srcu, ko sem mu prisluhnila. »Enkratni sosedje so, čeprav so Romi. Nobenih težav ni. So normalni, pridni, delavni in kulturni. Radi se imamo,« je dejal gospod Nartnik.

Rdeči križ in CSD sta takoj pomagala

Preden smo obiskali družino Grm-Zupančič, smo se o njej (to storimo pri vseh družinah, ki jim pomaga Iskrica) pozanimali tudi na grosupeljskem centru za socialno delo (CSD) in na Rdečem križu (RK). Tako Alenka Marinč, pomočnica direktorja grosupeljske enote CSD Ljubljana po pooblastilu, kot tudi Anica Smrekar, sekretarka grosupeljskega območnega združenja RK Slovenije, sta poudarili, da z družino niso imeli prav nobenih težav. So urejeni in otroci obiskujejo šolo, sta povedali. Alenka Marinč je dodala, da so družini za obnovo uničenega doma že pomagali z izredno denarno pomočjo, denar zanjo zbira tudi RK.

»Civilna zaščita občine Dobrepolje nas je takoj pozvala, da skupaj pomagamo družini. Krajevna organizacija RK Dobrepolje je s pomočjo donatorjev poskrbela za najnujnejše potrebščine: hrano, oblačila, higienski material, ležišča … Za šest mesecev so dobili zasilno kontejnersko bivališče ob hiši. V tem času bodo morali obnoviti svoj dom. Potrebovali bodo predvsem sredstva za gradbeni material. Veliko dela opravijo sami in s pomočjo sorodnikov, znancev in vaščanov. Tudi na RKS – Območno združenje Grosuplje smo sprejeli sklep, da pomagamo z zbiranjem finančne pomoči za plačilo računov za gradbeni material. Rdeči križ Slovenije nam je iz sklada solidarnosti že namenil 2500 evrov. Odzvale so se že tudi nekatere krajevne organizacije RK, vendar še veliko manjka, da bi lahko dom pozidali do strehe,« je objavilo grosupeljsko združenje RK Slovenije.

Dobra vila Zora

Gospo Stanko je izjemen odziv ljudi prijetno presenetil in osrečil. »Romska družina smo, pa tako pomagajo,« je poudarila. Na vprašanje, kako gleda na nedavne konflikte med Romi in lokalnim prebivalstvom, zlasti na območju Novega mesta, Ribnice in Šentjerneja, pa je odvrnila: »Eni Romi so dobri, drugi ne. Ni lepo, kar počno nekateri. Država bi jih morala 'porihtati'. Mene ni sicer nihče 'porihtal', pa sem vseeno normalna. Oba z možem sva končala osnovno šolo. Tudi najini otroci hodijo v šolo. Sama sem se hotela šolati še naprej, vendar me starši niso pustili. Mož ima certifikat o pridobljeni nacionalni poklicni kvalifikaciji. Je voznik tovornjaka, tudi vozniški izpit za avtobus ima. Je zelo priden in z nikomer nima nobenih konfliktov. Za prijatelje ima povečini Slovence,« ga je v brezhibni slovenščini pohvalila Stanka.

Najin pogovor je nenadoma prekinil otroški krik. »Zora je prišla! Zora je prišla!« so vpili otroci in tekli proti avtomobilu, ki se je ustavil na dvorišču. Iz njega je izstopila dobra vila dr. Zora Korošec Koruza. To je upokojena profesorica vinogradništva na ljubljanski biotehniški fakulteti, ki se je pred petnajstimi leti priselila v sosednjo vas Struge. »Že po enem letu smo grozno plavali. Takrat sem spoznala, kako delujejo gasilci, civilna zaščita in dobrodelne organizacije, zato sem se odločila, da se bom kot prostovoljka tudi sama pridružila Rdečemu križu. Takoj naslednji dan so, ne da bi jih prosili za pomoč, prišli k nam. Pomagali so nam počistiti posledice poplave, prinesli so tudi oblačila in hrano. Vse je bilo res dobro organizirano. Enako zdaj ob požaru pri družini Grm-Zupančič. Čeprav so Romi, ni nobene razlike. V treh dneh so mi zanje ponudili kar dvanajst jogijev. Tudi župan občine Dobrepolje Janez Pavlin se je takoj odzval,« jih je pohvalila Zora, gospa z veliko začetnico.

Potrebujejo sušilni stroj

Gospa z veliko začetnico je zaradi svoje izjemne plemenitosti. Prve štiri dni, ko ta šestčlanska družina ni imela kam, jo je namreč gostila v svojem domu. »Stanujem blizu, le dva kilometra stran, in imam dovolj prostora,« je skromno pojasnila. »Grm-Zupančičevi otroci so lepo vzgojeni, to moram reči. Tudi zelo čisti so. Prav nobenih težav ni z njimi.« To, da je gospa Zora ponudila streho nad glavo šestčlanski pogoreli družini in da ji vsakodnevno pomaga pri oskrbi z vsem, kar potrebujejo, pa še zdaleč ni vse. Ker je v zabojnikih premalo prostora za pralni stroj, redno prihaja k njim tudi po oblačila ter jim jih oprana in posušena vrne. Glede na to, da je zima pred vrati in se perilo počasi suši, bi prišel zelo prav sušilni stroj. Dragi bralke in bralci, če ga ima kdo odveč (brezhibno delujočega, seveda), se Zora in Stanka toplo priporočata zanj.

Upokojena profesorica tudi ne more skriti, kateri poklic je opravljala vse življenje. Grm-Zupančičevim otrokom pomaga tudi pri učenju. Ko sva se s Tomažem poslavljala, jo je v avtu z velikansko šolsko torbo v naročju čakala prvošolka D. »Zaradi pljučnice je štirinajst dni manjkala v šoli. Sošolka ji je posodila zvezke in zdaj greva k meni, da si prepiše snov in da ji bom pri tem pomagala, če bo treba. V bivalnem zabojniku, kjer spita G. in E., so dve postelji in majhna mizica, v mobilni enoti, kjer spijo mami, oči in obe punčki, pa poleg majhne mize še kuhinja, prha in stranišče. Trije otroci so v šoli. Nimajo kje sedeti in se učiti, zato gre D. zdaj k meni,« je pojasnila gospa Zora.

Ena harmonika za las preživela, druga ne

Deklici je iz šolske torbe molela barbika. »Jaz sem ji jo kupil,« se je pohvalil starejši bratec G. in nam pokazal svojo najljubšo »igračo«. To je harmonika, ki jo odlično obvlada. Tudi klavir zna igrati. Mami mu za učenje harmonike enkrat na teden plačuje učitelja. Čeprav živijo skromno, ji za ta namen ni škoda vsakič odšteti dvajset evrov. G. nam je tudi pokazal, kaj se je že naučil. Zvoki harmonike so utesnjeni bivalni zabojnik v hipu napolnili z veseljem. Najbolj se jih je vzradostila mala M., ki je odvrgla pajkice in živahno zaplesala po bratovi postelji. Za Tomaževo pobudo »hlače gor in na koncert« se ni zmenila. Tudi ne za mamičino opazko: »Zakaj si se pa slekla, ti punca moja?« Ko smo Stanko vprašali, ali je naporno s štirimi otroki, je odvrnila: »Ko sva z M. dopoldne sami, je zelo mirna. Ko so vsi doma, pa človek ne more verjeti, kako se razveseli sestrice in bratcev ter se razživi.« Gospa Zora pa je pripomnila: »Ti otroci so zelo prisrčni. Ne smejo imeti občutka, da se jim je zgodilo nekaj groznega.«

G. nam je zaupal, da jim je njegovo harmoniko, sicer nekoliko poškodovano, uspelo rešiti pred ognjenimi zublji, očijeve klavirske harmonike pa žal ne. Glede na to, da bodo morali zdaj ves denar nameniti za gradnjo nove hiše, si druge najbrž še lep čas ne bo mogel privoščiti. Držimo pesti, da bi se našel kdo, ki ima morda doma harmoniko, a je ne potrebuje. Dodajmo, da je za glasbo nadarjen tudi G. mlajši bran E.. Občasno igra klavir, še raje pa ima živali. Teh pri Grm-Zupančičevih ne manjka. Okoli nas se sprehajajo snežno bel gosji par, kokoši in petelin. Imajo tudi kozličke. Donedavnega sta bila pri hiši še dva bikca. Registrirana, kot je treba, in z ušesnima številkama. »Znam se pozanimati, kaj je treba narediti,« pove Stanka. Ker bi morali za bikca pred zimo priskrbeti večje količine krme, denar pa potrebujejo za gradnjo novega doma, so ju bili prisiljeni prodati. »Ko si bomo uredili hišo, bomo kupili nova,« napove gospodarica. Pohvali se tudi, da jim bo gospa Zora pripeljala nekoga, ki jim bo del parcele preoral v vrt, da si bodo lahko sami pridelovali tudi zelenjavo.