Leta 1961 se je družina vrgla še v vinski posel. Stari oče Guy je kupil posestvo Château Lafon-Rochet, nato pa leta 1975 še Chateau Pontet-Canet, že takrat eno najbolj znanih vinskih posestev v Pauillacu, kjer so najboljše vinogradniške lege v Bordeauxu. Leta 2016 so Tesseronovi kupili še posestvo in vinograde v dolini Napa v Kaliforniji. Tako vinograde v Pauillacu kot v Napi – Chateau Lafon-Rochet so leta 2022 prodali – obdelujejo na biodinamični način in so prvi, ki so v Bordeauxu sploh začeli pridelavo vina na sonaravni način, hkrati pa se lahko pohvalijo, da so ena redkih vinskih hiš na svetu, ki so za svoja vina od najeminentnejših vinskih ocenjevalcev dobile magičnih sto točk (in sicer za pontet-canet 2009, 2010 in 2012 od Roberta Parkerja in Jamesa Sucklinga).
Vaša družina se je od leta 1905 ukvarjala z destilacijo konjakov. V svet vin ste vstopili, ko ste kupili klet in posestvo Chateau Lafon-Rochet, nato pa še Chateau Pontet-Canet. Kako to, da se je zgodil ta preskok v vašem družinskem poslu?
Moj stari oče je oboževal vina iz Bordeauxa. Ko se je ločil, se je na novo poročil z eno izmed lastnic Pontet-Caneta, in ko je njena družina prodajala posestvo, se je odločil, da ga bo odkupil. Pri proizvodnji konjakov gre pravzaprav tudi za pridelavo vina, ki se ga kasneje destilira. So pa vinske sorte povsem drugačne kot pri pridelavi grozdja za bordojska vina. Pri konjakih se uporabljajo bele sorte ugni blanc, colombard in folle blanche, vino, ki se pridela iz teh sort za destilacijo, pa je suho z visoko vsebnostjo kislin.
Je pa zanimivo, da je vaša blagovna znamka konjakov Tesseron precej mlada, prve konjake pod vašim imenom ste dali na trg šele leta 2003, čeprav je bila destilarna ustanovljena leta 1905.
Moj prastari oče in stari oče sta bila strastna zbiralca starih konjakov in sta imela ogromno kolekcijo, svoje destilate pa sta prodajala drugim znanim hišam konjaka, ki so potem te naše dolgo zorjene konjake uporabljale za dokončanje svojih mešanic. Ko je posel prevzel moj oče, se je odločil, da bomo uvedli lastno blagovno znamko Tesseron in nehali prodajati lasten konjak drugim. Vsi naši konjaki so imeli namreč oznako XO (extra old), kar pomeni, da so v sodih zoreli najmanj deset let, tako da so danes tudi vsi naši konjaki, ki so na trgu, stari vsaj deset let. Najstarejši je lot N°29 XO excepion, ki je mešanica različnih konjakov iz najstarejših zalog, kar pomeni, da so v njem konjaki iz treh generacij naše družine. O generacijah govorim zato, ker gre za mešanico različno starih konjakov iz zadnjih sedemdesetih let in več ter ne gre za letniški konjak iz enega soda.
Če sta bila vaša prednika znana zbiratelja konjakov, lahko predvidevamo, da imate v družinskem arhivu zelo posebne primerke. Kateri pa je najstarejši?
Tega po pravici povedano ne vem, vem pa, da je v arhivu kar precej steklenic iz leta 1820, 1840 in naprej.
Sta danes sortna sestava in sama površina vinogradov v Pontet-Canetu kaj drugačni kot leta 1975, ko so vinogradi prišli pod vaše okrilje?
Ne, ko smo pregledovali arhive, smo ugotovili, da je površina vinogradov danes povsem enaka, kot je bila v zgodnjih letih 19. stoletja. Seveda smo trte tudi pomladili, ampak še vedno je povprečna starost trt več kot petdeset let. Edino, kar smo spremenili, je način dela v vinogradih.
Vaših 81 hektarjev vinogradov v okviru posestva Pontet-Canet obdelujete po biodinamičnih metodah. Ste to storili zaradi potreb na trgu in vse večjega povpraševanja po ekoloških in biodinamičnih vinih?
Ne. To je bilo zgolj zato, ker smo hoteli izboljšati kakovost naših vin. Pontet-Canet je bila desetletja v svetovnem merilu zelo prepoznavna blagovna znamka, sama vina pa so bila po mnenju mojega očeta preveč tipično bordojska, zato je želel izboljšati kakovost vin z drugačnim delom v vinogradih. Tako smo najprej začeli ekološko pridelavo, nato pa še biodinamično. Ampak ko smo leta 2004 začeli obdelovati vinograde po načelu biodinamike, tega sploh nismo izpostavljali, ker nismo hoteli promovirati naših vin na tak način, čeprav je bilo na trgu povpraševanje po teh vinih kar precejšnje. Hoteli smo zgolj in samo izboljšati kakovost vin.
Ste pa dokaj ortodoksni v smislu biodinamike. Traktorjem ste se odpovedali, vinograde obdelujete s konji.
Konje imamo od leta 2008, začeli smo s tremi, danes jih imamo deset, razlog pa je v tem, da traktorji v vinogradih preveč obremenijo zemljo. Se jim pa nismo povsem odpovedali, saj s konji trenutno obdelujemo le polovico vinogradov. Ampak želja je, da bi v naslednjih letih z njimi začeli obdelovati vse vinograde, ker smo za tak način povsem priredili vse delovne priključke, čeprav s konji ni tako enostavno delati.
O biodinamičnih metodah se govori predvsem v povezavi s pridelovanjem grozdja. Kako pa je v sami kleti pri procesu vinifikacije? Koliko je tukaj biodinamike?
Devetindevetdeset odstotkov dela za pridelavo vin se tako ali tako opravi v vinogradu. V sami kleti pa na primer ob pretakanju vina pri določenih postopkih upoštevamo lunin koledar, grozdje fermentira le z naravnimi kvasovkami. Celoten proces dela je zelo zavezan povsem naravnim postopkom.
Veliko biodinamičnih pridelovalcev vin dandanes prisega na amfore pa na betonske ali lesene sode v obliki jajc. Ali kaj eksperimentirate tudi na tem področju?
Seveda. Že zelo dolgo pri vinifikaciji uporabljamo betonske in lesene posode. Od leta 2012 pri zorenju vin ne uporabljamo samo hrastovih sodov, ampak tudi betonske amfore. Na tak način je pridelanih že 35 odstotkov naših vin. So pa v cementu, iz katerega so narejena amfore, tudi snovi iz našega vinograda. V njem so zmleti kamni iz vinograda, rumeno barvo pa mu daje glina, ki jo vsebuje naša prst.
Kako drugačna so postala vina, odkar uporabljate biodinamično metodo?
Nedvomno smo vina nadgradili. Največja razlika pa je predvsem ta, da so vina prej pripravljena za pitje. So bolj sveža, sadna in elegantna, še vedno pa primerna za staranje. V preteklosti so morala precej dlje časa zoreti, preden so lahko šla na trg.
Danes je v Bordeauxu veliko vinskih hiš in posestev v lasti multinacionalk in raznih bogatašev. Se je s tem za samo podobo vin iz Bordeauxa kaj spremenilo?
Danes v posestva in kleti res vlagajo zavarovalnice, banke, razna investicijska podjetja, prav tako je veliko kitajskih vlagateljev. Ampak prepričana sem, da bordojska vina še vedno ohranjajo svoj svetovni sloves ravno zato, ker je še vedno dovolj posestev, kot je tudi naše, v lasti posameznih družin, ki tam hkrati tudi živijo. Povsem drugače je, če na svetovnem trgu predstavlja vina nekdo, ki je iz družine, kot pa nekdo v imenu neke korporacije. Naša družina ima vizijo, spoštuje dediščino in jo želi ohraniti v taki obliki, kot je danes. Pri nas ne gre za to, da hočemo nekaj zaslužiti in potem to na hitro prodati, ampak želimo to zapustiti prihodnjim generacijam.
Leta 2016 ste kupili še posest v dolini Napa v Kaliforniji, ki je bila, preden je umrl, v lasti znanega hollywoodskega igralca Robina Williamsa. Kako to, da ste se razširili še v ZDA?
Želeli smo si novega izziva. Najprej smo hoteli kupiti še kakšno posestvo v Bordeauxu, pa nismo našli nič primernega, poleg tega so cene zemljišč in vinogradov tamkaj astronomske. V dolini Napa, ki je prepoznavna po vinih po vsem svetu, je sortni izbor trt enak kot v Bordeauxu pa tudi sam vinski trg v ZDA kar dobro poznamo. Moj oče je namreč, preden je družina kupila Pontet-Canet, služboval pri enem izmed distributerjev vin iz ZDA. Sicer pa tamkaj za zdaj še nimamo svoje kleti, saj je Robin Williams, potem ko je leta 1990 kupil posest in na njej postavil hišo ter zasadil vinograd, grozdje prodajal drugim vinarjem in se ni ukvarjal s pridelavo vin. Je pa dokaj majhen vinograd, velik 7,5 hektarja, v njem pa so trte cabernet sauvignona, merlota in caberneta franca, ki jih prav tako kot v Franciji obdelujemo na biodinamični način, vina pa prodajamo pod blagovno znamko Pym-Rae, kar sta drugi imeni otrok Robbina Williamsa: Zelde Rae Williams in Zacharyja Pyma Williamsa.
