Ljubitelji dobre stare slovenske kuhinje v Ljubljani in bližnji okolici vse bolj hvalijo Strička v Novih Jaršah in Juvana v Domžalah. K omenjenim gotovo sodita tudi Žabar na Viču in Kovač v Tomačevem, po novem pa so nas ljubitelji tedenskih poslovnih kosil usmerili k Brinovcu.
Gostilna s parkiriščem, polnim razkošnih vozil, kot bi bili pri Cubu ali Kovaču, nima ne jedilnega lista ne vinske karte, kar bodo kljub prijazni in natančni strežbi morali popraviti.
A kljub temu, da je umanjkal jedilni list, smo hitro ugotovili, da smo na pravem mestu, kjer bo v glavni vlogi tradicionalna slovenska hrana, pojedina pa je mestoma celo presegla pričakovanja.
Kot rečeno, vinske karte ni bilo, a lahko kar na hitro ponudijo kakšno žganico ali solidno penino iz kleti Blaževi (štiri evre na kozarec) oziroma burgundski cremant, deci in pol izvrstnega, bogatega in osvežilnega Veuve Ambal za osem evrov. Tudi za naprej smo poslušali in potem izbirali vina, očitno jih nimajo malo, in se odločili za chardonnay iz provansalskega oddelka kleti Louis Latour. Konkretno, aromatično, ki stane prijaznih 33 evrov za steklenico.
K hrani. Za začetek, pred juhami in toplimi predjedmi, so na debelo, kar je pri nas že kar redkost, narezali goveji karpačo (17 evrov). Presenetljivo obilno sočno mesnino so podprli z ribanim sirom in brez razloga podložili z rukolo. Sodelujeta navaden in popečen kruh.
Ljubiteljem gozdnih plodov lahko le priporočamo jurčke na žaru (16 evrov). Začetek, ki je obetal, a do velikega finala je bila še dolga in domačih okusov polna pot.
Ponujajo kvartet juh za kakšne štiri evre na krožnik, na svojem mestu je goveja s fritati, ki je spričo količine prikuhe skoraj bližje gostim juham, nujno pa je treba pokusiti tudi hišno specialiteto, mesne žlikrofe, ki jih prav tako zakuhajo v govejo juho. Žlikrofi lahko nastopijo tudi kot samostojna (pred)jed, lahko jih dobite s sirovo omako, z ocvirki ali pa kar z obojim hkrati. Smo se strinjali in za prilogo ob glavnih jedeh vzeli žlikrofe z ocvirki. Stanejo osem evrov in so sijajni.
H glavnim jedem smo si za manj kot dva evra na kozarec naročili za naše kraje redko prijazen briški cabernet sauvignon Maksimiljana Reye, nato pa se je že spet pojavila težava, da nismo mogli prebrati, kaj vse je mogoče jesti. Imamo vse vrste mesa, ki jih pripravimo na vse načine, je bila prepričana vodja strežbe, ki bi si z jedilnim listom zelo pomagala pri svojem delu. Še bolj bi bili srečni gostje, ki bi tako videli tudi, kakšne cene jih čakajo ob koncu spektakla. Vseeno smo dobili dišeč žrebičkov ramsteak na žaru z dijonsko gorčico (34 evrov), ki se lahko meri s tistim iz bližnjega Kovača. Kljub temu, da je bil odličen, pa je žrebičku vso pozornost ukradel ocvrt telečji ljubljanski zrezek (15 evrov).
Recept ali način priprave spominja na srbsko Karađorđevo šniclo, a se zdi, da je bil zarolan telečji primerek milo rečeno večji od tistih, ki smo jih pokusili, recimo, v beograjskem Franšu. Pa še razmeroma poceni je za svojih 20 ali celo 25 cm dolžine in pet centimetrov premera. In če pustimo mere – natakarica je zagotovila, da so ga doslej do konca pojedli vsi, ki so ga dobili na krožnik – gre za najboljši ljubljanski zrezek, kar smo jih v naši dolgi karieri pomalicali v Ljubljani.
Pri sladicah imajo orjaško verzijo gibanice, tiramisu in panakoto. Naše omizje pa se je lotilo enostavnih domačih palačink z marelično marmelado in pravega jabolčnega štrudla. Za samo štiri evre.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si
