»V našo urgentno psihiatrično ambulanto prihaja vedno več bolnikov v psihični stiski z anksiozno- depresivno simptomatiko zaradi povečanih delovnih obremenitev in nesoglasij na delovnih mestih,« skrb zbujajoče stanje opisuje psihiatrinja doc. dr. Anja Plemenitaš Ilješ z oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, podatki Eurostata pa to potrjujejo. Kar 35,8 odstotka zaposlenih v Sloveniji, starih od 15 do 64 let, namreč poroča o izpostavljenosti dejavnikom tveganja razvoja duševnih težav, vključno z depresijo.
Delodajalci sicer vse več pozornosti namenjajo ustvarjanju delovnega okolja, v katerem bodo delavci čim bolj produktivni, vendar pozitivni vplivi na zaposlene niso na prvem mestu, je opozoril tudi psihiater doc. dr. Jurij Bon z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Čeprav zaposlitev pozitivno vpliva na naše duševno zdravje, so nekateri zaposlitveni vzorci lahko škodljivi. Največ delavcev poroča, da so glavni problem časovni pritiski in preobremenjenost, kot pomembne negativne dejavnike pa vidijo tudi negotovost zaposlitve, delo z zahtevnimi strankami, pacienti ali učenci ter pomanjkljivo komunikacijo in sodelovanje v podjetju. Tako lahko hitro pride do izgorelosti, ki je sicer postala v sodobni družbi bolj družbeno sprejemljiva kot depresija, saj je tesno povezana s pretirano delovno obremenitvijo, kariero in dosežki, kar velja za znamenje truda, zavzetosti in predanosti. »Ljudje običajno izgorelost vidijo kot posledico preveč dela, kar v kulturi, ki močno ceni produktivnost in uspeh, deluje pozitivno, čeprav gre za resen problem,« je poudaril mag. Bogdan Dobnik, predsednik Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara Slovenija.
Depresija ni le žalost
Izgorelost se tako lahko laično zamenja z depresijo, pri kateri ne gre le za neko trenutno žalost, ampak klinična stanja, ki so ločena od vsakdanjih običajnih občutkov pomanjkanja volje in energije, otožnosti in pesimizma. Depresija sodi med motnje razpoloženja in skupaj z anksioznimi motnjami sodi med najpogostejše duševne motnje. V Sloveniji kar približno 85.000 ljudi živi z depresivnimi motnjami, ki se lahko ponavljajo in tudi stopnjujejo, če ni zdravljenja. Simptomi depresije se lahko pojavljajo v blagih do hudih oblikah. Bolezen lahko poteka od prehodnih epizod do kroničnih stanj, ki trajajo od nekaj mesecev do več let.
Po besedah doc. dr. Anje Plemenitaš Ilješ so za bolnika z depresivno epizodo značilni slabo razpoloženje, pomanjkanje zadovoljstva ob prej prijetnih aktivnostih, zmanjšanje energije in upad aktivnosti. »Med simptome depresivne epizode uvrščamo tudi motnje spanja z značilnim zgodnjim jutranjim prebujanjem ali pa pretiranim zatekanjem v spanje. Lahko so prisotni slabši apetit ali pa (redkeje) tolaženje s hrano, slabša koncentracija, izrazita utrujenost, upad samospoštovanja ter občutki krivde ali ničvrednosti. Depresivni bolniki so lahko psihomotorično upočasnjeni in veliko počivajo ali pa se slabo počutje kaže kot nemir. Ob teh znakih je treba poiskati strokovno pomoč pri izbranem osebnem zdravniku, ob pomembnem upadu funkcioniranja pa pri psihiatru. Pojav samomorilnih misli je signal za nujno iskanje strokovne pomoči, v teh primerih svetujemo takojšen obisk pri psihiatru ali obisk urgentne službe.«
Ženske zbolijo pogosteje
Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije približno pet odstotkov ljudi po vsem svetu zboli za depresijo, ženske skoraj dvakrat pogosteje kot moški. Pri nas je približno 3,5 odstotka prebivalcev s to boleznijo, število predpisanih receptov za antidepresive pa se iz leta v leto viša. V letu 2022 je povprečno antidepresive prejemalo 7,4 odstotka populacije, najpogosteje so jih predpisovali v zasavski in koroški regiji. »Širši kontekst teh podatkov je delno pozitiven. Povečevanje predpisovanja antidepresivov je v skladu z usmeritvami po svetu, saj si prizadevamo zmanjšati predpisovanje pomirjeval, ki povzročajo odvisnost in dolgoročno negativno vplivajo na depresijo, ter jih čim bolj nadomestiti z antidepresivi, ki so varna in učinkovita zdravila. Obenem večje predpisovanje pomeni tudi, da te motnje prej prepoznavamo, posamezniki o svojih težavah lažje spregovorijo, torej se je stigmatizacija duševnih težav začela zmanjševati,« razloži doc. dr. Bon in ob tem pristavi, da je večje predpisovanje antidepresivov tudi posledica tega, da se v razvitih družbah v zadnjih dvajsetih letih povečuje prisotnost depresije in anksioznih motenj zaradi stopnjevanja negativnih družbenih pritiskov na posameznike.
Problematičen prezentizem
Zaradi bolniških odsotnosti, ki jih povzročajo duševne motnje, je izgubljenih veliko delovnih dni: po podatkih NIJZ je leta 2023 v Sloveniji povprečna bolniška odsotnost zaradi duševne in vedenjske motnje trajala skoraj 55 dni. Vendar je treba opozoriti tudi na drug problem – prezentizem. »S pojmom prezentizem označujemo prisotnost na delovnem mestu kljub bolezni ali slabemu počutju, kar negativno vpliva tako na zaposlene kot na delodajalce. Zaposleni, ki delajo kljub depresiji, so manj učinkoviti in produktivni, slabo duševno zdravje povečuje tveganje napak in nesreč pri delu. Finančni stroški delovne organizacije, povezani s prezentizmom, so lahko višji od stroškov absentizma. Pri delavcih pa prezentizem lahko poslabša obstoječe zdravstvene težave in vodi v kronične težave z anksioznostjo in depresijo,« opozarja dr. Bon.
Pri delodajalcih pa so tudi takšni, ki so bolnikom pripravljeni nuditi podporo in takrat je lažje načrtovati postopno vračanje bolnika v delovno okolje. Pri zdravljenju depresije in drugih duševnih motenj namreč stremijo k povrnitvi funkcionalnosti in zadovoljstva pri bolnikih, za kar je uspešno vključevanje v delovni proces izredno pomembno. Prinaša večjo samozavest in potrjevanje ter nenazadnje tudi večjo finančno varnost.
Depresijo v Sloveniji zdravijo v skladu s sodobnimi smernicami. Vsaj blažje oblike se vedno pogosteje zdravijo pri izbranih osebnih zdravnikih, tiste z bolj pomembno izraženo klinično sliko ali samomorilnostjo pa pri psihiatrih, bodisi ambulantno ali pa v bolnišnici. Običajno jo zdravijo z zdravili in psihoterapijo. »Pri blažjih oblikah depresije je psihoterapija podobno učinkovita kot zdravila, pri zmerni do hudi obliki depresije pa se kot osnova zdravljenja v svetu vedno priporočajo zdravila, ki jih lahko kombiniramo s psihoterapijo in novejšimi metodami nevromodulacije. Bolnik ob zdravljenju z zdravili pridobi več sposobnosti, da sodeluje v psihoterapiji in ponovno vidi tudi pozitivne vidike svojega življenja, česar med izrazito depresijo ne zmore,« razloži dr. Bon in poudari, da so antidepresivi varna zdravila, ki delujejo dolgoročno – za nastop učinka namreč potrebujejo mesec dni ali več. Po ocenah raziskav se kar od 30 do 50 odstotkov bolnikov ne odzove zadovoljivo na prvo predpisano antidepresivno zdravilo. Prihajajo pa nove skupine antidepresivov, ki delujejo hitreje. »Odkar tudi v Sloveniji lahko uporabljamo nova zdravila, kot je hitro delujoči antidepresiv esketamin, ter nevromodulacijo možganov, smo pomagali pomembnemu številu bolnikov z depresijo, ki je bila rezistentna na druge pristope. Naše izkušnje glede učinkovitosti teh vrst terapij so primerljive s svetovnimi, zato nam to daje upanje, da bi ob večji dostopnosti novih vrst zdravljenja lahko pomagali še večjemu številu bolnikov.«
Ogroženi mladostniki in starostniki
Depresija lahko prizadene ljudi vseh starosti in ne glede na življenjske okoliščine. Je pa pogostejša ob neugodnih zunanjih dejavnikih, kot so revščina, nezaposlenost, hujši stresni dogodki in izgube, telesne bolezni, zloraba alkohola ali drog. Posebno ogroženi so mladostniki in starostniki. Duševno zdravje mladostnikov se zadnji dve desetletji slabša po vsem svetu. Pri osebah, starih 75 let in več, je delež tistih s simptomi velike depresivne motnje višji kot pri mlajših udeležencih.
V Nacionalnem združenju za kakovost življenja Ozara Slovenija opažajo, da se ljudje z duševnimi motnjami soočajo s številnimi izzivi. Med njihovimi glavnimi težavami so stigma in diskriminacija, težave pri iskanju in ohranjanju zaposlitve, socialna izolacija, finančne težave ter pomanjkanje dostopa do ustrezne pomoči. Čeprav v Sloveniji obstaja vedno več podobnih storitev, kot so njihove, je dostop do kvalitetne psihološke oskrbe, rehabilitacije in svetovanja za mnoge še vedno omejen.
