»Sezono je začela z veleslalomsko zmago v Söldnu, ki so ji sledile še dve v isti disciplini in ena v alpski kombinaciji. V veleslalomu v Courchevelu je v tej disciplini zmagala še četrtič zapored. Do novega leta je 11-krat stala na stopničkah (petkrat je bila zlata, dvakrat srebrna in štirikrat bronasta) ter si privozila precejšnjo prednost v skupnem seštevku svetovnega pokala.« Tako danes beremo, kadar ob imenu Tine Maze zapišejo uspehe iz izjemne sezone 2012/2013. Takrat je podrla rekord v številu osvojenih točk in stopničk v koledarskem letu. Njena prva zmaga v superveleslalomu, januarja 2013 v St. Antonu, jo je uvrstila med majhno skupino smučark, ki jim je uspelo zmagati v vseh disciplinah. Prvega marca 2013 je z 19. stopničkami v sezoni, ki jih je osvojila v alpski kombinaciji v Garmisch-Partenkirchnu, podrla rekord v številu stopničk v eni sezoni med ženskami. Sezono je nato sklenila z 11. zmago in postavila rekord po številu osvojenih točk – 2414.
V zgodovinskih analih alpskega smučanja obstajajo sezone, ki izstopajo po izjemnih dosežkih posameznikov. Kar je slovenska smučarska zvezdnica dosegla v tistem tekmovalnem letu, je bila neke vrste demonstracija skorajda nadnaravnih sposobnosti, vsestranskosti in mentalne trdnosti, ki je na novo definirala meje mogočega v tem športu. Smučarsko simfonijo je izvedla tako rekoč do popolnosti.
Za petino boljša od Hermanna Maierja
Sezona se ni le končala z njenim imenom na vrhu skupnega seštevka svetovnega pokala; končala se je z zgodovinskimi 2414 točkami, dosežkom, ki je za skoraj petino presegel prejšnji moški rekord Hermanna Maierja in za več kot 400 točk dotedanji rekord med ženskami, ki ga je postavila Lindsey Vonn (1980 točk). Ta številka sama po sebi priča o neverjetni konstantnosti in vrhunskosti, ki ju je Mazejeva kazala iz tedna v teden, od uvodnih tekem do finala v Lenzerheideju. Njena prednost pred drugouvrščeno Mario Höfl-Riesch je bila osupljivih 1313 točk, kar je bila največja razlika v zgodovini svetovnega pokala in dokaz, da je bila tisto leto preprosto za razred boljša.
Toda ta zgodba se ne konča pri točkah. Morda še bolj impresiven je bil način, kako jih je dosegla. Postala je šele tretja smučarka v zgodovini (po Petri Kronberger in Janici Kostelić), ki ji je uspelo zmagati v vseh petih disciplinah v eni sezoni – smuku, superveleslalomu, veleslalomu, slalomu in kombinaciji. Tak dosežek zahteva izjemno tehnično znanje in prilagodljivost, saj se značilnosti prog in zahteve med disciplinami drastično razlikujejo.
»Tudi sama sem navdušena. Imela sem izjemno sezono, ki sem jo končala z zmago. Za to gre zahvala tudi moji ekipi,« je takoj po tekmi takrat povedala Tina Maze. Pravzaprav je vedno ostala prizemljena in ni pustila, da bi jo slava odnesla.
Naj spomnimo, da se je rodila 2. maja 1983 v Slovenj Gradcu. Že januarja 1999, pri petnajstih letih, je debitirala v svetovnem pokalu. Pri sedemnajstih se je udeležila prvega svetovnega prvenstva, naslednje leto pa prvih olimpijskih iger, kjer je veleslalom končala na 12. mestu. Kariero je začela kot specialistka za veleslalom, kasneje pa priključila še vse druge discipline.
Kaj je bil ključ do te zgodovinske sezone? Poleg nespornega talenta in trdega dela je bila ključna odločitev za samostojno pot z ekipo strokovnjakov, ki jo je vodil njen partner in trener Andrea Massi. Ta struktura ji je omogočila popolnoma prilagojen program treningov in podporo, osredotočeno izključno na njene potrebe. Massijeva vizija in nepopustljiva zahtevnost sta iz Tine izvabili najboljše, medtem ko je celotna ekipa delovala kot dobro naoljen stroj, ki je skrbel za vse od priprave smuči do logistike in psihološke podpore.
Nacionalni dogodki
Uspeh je izredno odmeval v svetu športa in, kajpak, v Sloveniji. Pri nas smo takrat doživljali pravo »mazemanijo«. Njeni nastopi so po dolgem času postali pravi nacionalni dogodki, njene zmage pa razlog za vsesplošno slavje. Postala je nacionalna ikona, simbol uspeha in vztrajnosti. Njena karizma, odločnost in hkrati dostopnost so jo naredile izjemno priljubljeno.
Če postavimo sezono 2012/2013 v širši zgodovinski kontekst, je jasno, da gre za enega največjih individualnih dosežkov v zgodovini športa, ne le smučanja. Primerjave z legendami, kot so Ingemar Stenmark, Marc Girardelli, Annemarie Moser-Pröll in Lindsey Vonn, so neizogibne, toda statistična plat sezone 2012/2013 slovensko smučarko postavlja v posebno kategorijo. Številke – 2414 točk, 24 stopničk, zmage v vseh disciplinah, 1313 točk prednosti – govorijo zase in verjetno še dolgo ne bodo presežene. Tista sezona ni bila samo vrhunec njene kariere, pač pa je bila mejnik v alpskem smučanju.
Ko se je vrnila v domovino, si je vzela malo več časa, da je razkrila svoje razmišljanje o uspehu. Spomnimo na nekatere njene misli:
– »Zahvaljujem se Andrei Massiju, ki je začel graditi to neverjetno zgodbo. Potem je prišel Livio Magoni, ki je prinesel določene stvari. Brez njega bi težko osvojila superveleslalomski globus. Vsaka tekma je pretres za telo. Nežka Poljanšek to več kot odlično popravlja, zato sem bila sveža in zdrava za naslednje tekme. Andrea Vianello je z vso strokovnostjo in profesionalnostjo pripravljal smuči. Ko imaš tako ekipo ob sebi, z mojim znanjem in talentom sezona ne more biti slaba.«
– »Ko sem bila sama, sem se počutila najšibkejšo. Ampak sedaj nisem in vsak dan se počutim zares dobro. Ne bi mogla najti trenutka v tej sezoni, ko sem bila nemočna.«
– »V evforiji ljudje drugače vidijo stvari, kot so v resnici – da smo le normalni ljudje, ki stoodstotno opravljamo svoje delo. Najbolj vesela sem, da sem ostala preprosta in taka Tina kot pred petimi leti. To me ne bo spremenilo. Najraje imam ob sebi ljudi, ki so mi blizu, druge težko spustim zraven. Tistim, ki so ob meni v zadnjih letih, se prepustim in se ob njih sprostim. Nisem nič več in nič manj od tega, kar vidite.«
»Vsi napredujemo za en cilj«
– »Oba z Andreo imava v horoskopu rogove, zato si lahko predstavljate, kakšna borba je to. Toda oba delava za isti cilj. Vsi napredujemo za en cilj. Tako prepoznavna kot nekdo iz Amerike nikoli ne bom. Če Američan nekaj naredi, se to, ker je pač Američan, širi po vsem svetu. Če si iz Slovenije, je drugače. S temi zadevami sem se nekaj časa obremenjevala in prišla sem do zaključka. Rekla sem si, da tega ne morem spremeniti in da je bolje, da se posvetim temu, kar delam: hitremu smučanju. Zadeve, kot je snemanje pesmi, popestrijo vse skupaj. Kljub temu se ne počutim tako zvezdniško kot kakšna Američanka.«
– »Pomembno vlogo pri uspehih športnikov iz Črne na Koroškem ima genetika naših prednikov. Delali so v rudniku, bili so močni. Pomembni sta tudi dobro delo v klubu in navdušenje krajanov nad športom. Ko sem bila majhna, sem spremljala Mitjo Kunca in Katjušo Pušnik. Gledala sem, kako so jima krajani pripravljali sprejem. Rekla sem, da bom nekoč v tej vlogi tudi jaz.«
Naslednjo sezono, torej 2013/2014, je začela manj uspešno in do olimpijskih iger osvojila eno zmago ter se trikrat uvrstila na oder za zmagovalce. Vzrok za slabše rezultate je bil bržkone, kot so takrat špekulirali, zamenjava trenerja Livia Magonija z Walterjem Ronconijem, s katerim ni našla skupnega jezika. V Sočiju je nato v alpski kombinaciji in superveleslalomu bron zgrešila le za 0,10 sekunde, v smuku pa je skupaj s Švicarko Dominique Gisin osvojila zlato medaljo, ki je hkrati tudi prva takšna zlata medalja za Slovenijo. Uspeh je dopolnila z zlato na olimpijskem veleslalomu.
Decembra 2014 je bila izbrana za slovensko športnico leta. Sedmega januarja 2017 pa je nato na veleslalomu Zlata lisica pred 15.000 gledalci smučala na svoji poslovilni tekmi, na kateri ni nastopila tekmovalno. Sredi proge se je ustavila in objela člane svoje ekipe, pred ciljno črto pa odpela smuči kot Bojan Križaj na svoji poslovilni tekmi. Njen nastop si je v televizijskem prenosu na TV Slovenija ogledalo 414.000 gledalcev.
