Ko govorimo o prisotnosti plastike v morjih, največkrat omenjamo prisotnost delcev mikroplastike. Toda njen izvor so veliki, makroodpadki, ki v morja v več kot 80 odstotkih pridejo z vodotoki s kopnega. Za plavajoče »otoke« plastike, nekateri so na primer večji od Francije, vemo že nekaj časa, toda kako je z odpadki na našem Jadranu? Natalija Špeh, visokošolska učiteljica na fakulteti za varstvo okolja (FVO), se je leta 2018 lotila sistematičnega spremljanja in popisa morskih odpadkov v Jadranskem morju. Do te odločitve je prišla povsem naključno, pove, leta 2002, ko sta z možem s kanujem veslala med Kornatskimi otoki. »Nacionalni park si predstavljaš, da bo kot zavarovano območje nedotaknjen, a so bili odpadki v zalivih že prisotni. Potem ni bilo več daleč do ideje, da bi bilo pojav naplavljanja odpadkov z morja vredno podrobneje opazovati,« se spominja.
Natalija Špeh je na velenjski fakulteti za varstvo okolja vse od njene ustanovitve leta 2008. Pred tem je bila mlada raziskovalka na Inštitutu za ekološke raziskave ERICo, danes Eurofins, kjer je kot geografinja sodelovala v različnih okoljskih raziskavah. Ker se je življenje našega planeta začelo z morjem, se je z delom raziskovalnega dela osredotočila na morske odpadke. Gre za pionirsko raziskovalno delo na območju Jadrana, brez težav s financiranjem, ker si »samozaložnik«, doda, obenem pa lahko kot del stroke opozarja na potrebo po internacionalnem, usklajenem ravnanju z odpadki.
Zakaj se je raziskava začela šele leta 2018?
»Zgodila se je izmenjava z Univerzo v Zadru. S kolegi z oddelka za geografijo smo skupaj razmišljali o perečnosti teme. In jo še nadgrajujemo, s popisi rečnih odpadkov v novem projektu PLASTIX, kjer naša fakulteta sodeluje s partnerji s Finskega, Švedskega, iz Španije, Italije in z Nizozemskega. Ideja je podpora krožnemu gospodarstvu, kjer se sistematično in strateško uporabljajo plastični materiali na vseh področjih.«
Govorimo torej o velikih odpadkih in ne mikroplastiki?
»Da, toda ti odpadki so sekundarni vir za mikroplastiko v oceanih. Govorimo o približno 75.000 tonah teh odpadkov na letni ravni, gre seveda le za ocene. Pri tem, da je le en odstotek vidnih, plavajočih na površini, večina pa jih je pod njo oziroma na dnu. Poleg rek del odpadkov v morja odložijo tudi čezoceanke, če so njihovi zabojniki za smeti prepolni. Vse to se manifestira v plavajočih vozlih (vrtincih) v oceanih, dva sta v Tihem oceanu, dva v Atlantskem in eden v Indijskem oceanu.«
Je kakšen tudi v Jadranu?
»Jadransko morje je specifično. Gre za manjši zaliv, žep Sredozemlja, kjer je intenzivno tokovanje, po globini in površini. Zato so ti odpadki v nenehnem gibanju, če se kam ne odložijo. Najintenzivneje se to dogaja v hladnem delu leta, od jeseni do spomladi, pretežno z južnimi vetrovi, saj so v bližini glavni viri odpadkov, države nečlanice EU z neurejeno okoljsko zakonodajo, kakršne so Bosna in Hercegovina, Črna gora in Albanija. Tudi burja prenaša odpadke.«
Katere dele Jadrana ste že preveslali in raziskali?
»Tržaški zaliv z Obalo v celoti, a so hrvaški otoki bolj 'zanimivi', ker v njihove zalive naplavi večje količine odpadkov. Proti jugu se stopnjujeta tako skupna količina makroodpadkov kot delež plastike med njimi. Največji je bil na obalah Elafitskega otočja, in sicer kar 74 odstotkov. Manjši otoki so tudi bolj obvladljivi in varnejši z vidika veslanja, če se je treba kdaj zaradi vremenskih presenečenj hitro umakniti. Popise je namreč najlažje opraviti s kajakom, saj se le tako lahko izkrcaš v vsakem 'sumljivem' zalivu, sezona popisovanja pa je pred poletjem, konec maja in začetek junija. Turistično oblegane otoke domačini počistijo, medtem ko nenaseljeni otoki ostanejo onesnaženi.«
Ali je obala manj problematična kot otoki?
»Ena kategorija odpadkov je tistih, ki se zadržujejo v zalivih otokov, kjer so naravne razmere ugodne za zgoščeno odlaganje na enem mestu. Najdemo še razpršene vzdolž obale, kjer jih naključno odvržeta val in veter, to so na primer različni deli ribiške opreme, gajbice (kašete) za ribe, ki jih odnese z ribiških ladij, tudi kosi pohištva. Če govorimo o obliki in dimenzijah, imajo makroodpadki velik razpon, od pokrovčkov za plastenke do jogijev v kraljevi velikosti. Presenečenje so bili tudi mrtve živali, ovni in ovce, ki se pasejo po otokih, celo francoski buldog na otoku Prvić in želva na Elafitskem otočju.«
Verjetno ste si na začetku vendarle morali zastaviti načrt, kje sploh popisovati in zakaj tam.
»Da, začelo se je na Kornatskih otokih, nato je nastal načrt. Zemljevid morskih tokov je pokazal, da so na Jadranu tri posebna območja. Vzhodnojadranski tok potuje od Otrantskih vrat in se drži hrvaške obale do Tržaškega zaliva, tam se obrne in potuje ob italijanski obali navzdol. Vmes pa se trikrat odloči za bližnjico in obrne proti Italiji. Ta tri mesta, kjer se tok odcepi, so se zdela pomembna kot vzorčno območje za popise odpadkov. Najbolj severno območje je bil Lošinj, najbolj južni del pa Elafitski otoki, vmes še Vis in Pašman. Toda po zadnjem, lanskoletnem popisu vidim, da so se stvari na Lošinju že uredile. Turizem namreč zahteva udejanjanje okoljskih standardov. Tako so že uredili ločeno zbiranje odpadkov, ne samo v marinah, ampak tudi v posameznih, bolj obiskanih zalivih. Tako zaradi redke poseljenosti ostaja najbolj raziskovalno zanimivo in sočasno z odpadki obremenjeno območje Elafitskih otokov oziroma Jelenovih otokov, ki ležijo zahodno od Dubrovnika. Ti otoki so najbliže državam, ki so do okolja najmanj skrbne.«
Razlog?
»To so države brez vzpostavljenih sistemov za varovanje okolja, kaj šele za upravljanje odpadkov. Ker niso v EU, okoljski zakonodaji in ukrepom niso obvezane. Obenem ni tam ne kulture niti zgodovine, da bi bil odnos do okolja odgovornejši, kot je, enako kot mi pa služijo potrošniškemu načinu življenja, trošijo in kupujejo, a ne vedo, kam z odpadki. Embalaža je gotovo smrt za našo civilizacijo in večina odpadne je plastičnega izvora, to je od hrane, kozmetike …«
Kaj torej najbolj onesnažuje morje? Kateri odpadki?
»Gospodinjski odpadki so najpogostejši tip odpadkov, to so tisti, ki pridejo v morje z rekami. Navtika, katere popularnost še narašča, je dodaten onesnaževalec. Sicer je navtika sezonska dejavnost, medtem ko je dotok rek z odpadki stalen.«
Toda zakaj so ti odpadki problem za morje?
»O tem bi biologi lahko več povedali, toda raziskave kažejo, da postanejo ti odpadki hrana za morske živali, kar na koncu pomeni tudi pogin živali. Danes raziskovalci že spremljajo prisotnost mikroplastičnih sestavin v prebavnem traktu živali. Znan je pojav biofouling, proces, ko organizmi, mikroorganizmi, alge ali nevretenčarji, kolonizirajo plastične ostanke.«
Vas je količina odpadkov v Jadranu presenetila?
»Presenetila me je leta 2002, ob prvem srečanju z odpadki na morju, in ob začetnem popisu raziskave leta 2018 na Kornatskih otokih. Danes me bolj preseneti zaliv brez odpadkov. Tako sem bila prijetno presenečena nad Lošinjem, kjer so se stvari že uredile in je v zalivih uvedeno celo ločeno zbiranje. Medtem pa tega na kopnem, govorim o Hrvaški, še ne poznajo povsod. Počasi se uvajajo te vsebine v šolske učne načrte, saj je dokazano najbolj perspektivno, da začnemo odnos do okolja graditi z otroki.«
Kako pa je v Sloveniji? Zanimivo je bilo prebrati, da so največji problem pri nas cigaretni ogorki. V čem je slovenski del obale drugačen od južnega?
»Slovenija ima to srečo, da je najdlje od glavnih virov onesnaženja in držav, ki so do odpadkov brezbrižne in nimajo urejenega ravnanja z njimi. Obenem pa se že s tokom proti severu odloži večina odpadkov na jadranske (otoške) obale. Sicer prinese v Jadran veliko odpadkov tudi reka Pad v Italiji, a smo na srečo zunaj smeri toka ob italijanski obali, ki je usmerjen proti jugu. Toda cigaretni ogorki in kozmetične palčke, ki so najpogostejši odpadek na Obali, so dejansko čisto našega, slovenskega izvora, človeka, ki ne počisti za seboj, oziroma nam nekje 'pušča' komunalna infrastruktura.«
Kateri del Obale se je izkazal za najbolj onesnaženega z odpadki?
»Nacionalni inštitut za biologijo in Inštitut za vode RS sta prve popise makroodpadkov z morja na Obali sistematično opravila med letoma 2014 in 2017. Najbolj onesnaženo območje je bil Strunjan, najmanj pa obala med Fieso in Piranom. Žal smo podobne vrste odpadkov na slovenski Obali odkrili še aprila 2023.«
Zakaj je vse to spremljanje pomembno?
»Ko tega nismo počeli, ni bilo zavedanja o odpadkih v morju, ni bilo odnosa do tega in smo na morje gledali kot na prijeten prostor za prosti čas, nikoli pa nismo razmišljali, da puščamo za seboj tudi sledove in hkrati pokrajini na morju škodujemo. Danes že skoraj ne znamo več ne poškodovati kraja, kjer smo se znašli. Tako smo egoistični v svojem prijetnem počutju, da niti ne pogledamo, kaj puščamo za seboj. To velja tudi glede naših potomcev.«
Vodi ta raziskava tudi k rešitvam?
»Ko smo se začeli ukvarjati z odpadki na morju, to ni bila tako množična tema, kot je danes. Na splošno se z morskim ekosistemom ni ukvarjalo dosti avtorjev in tudi objave v tujih znanstvenih revijah so bile večinoma na temo kopnih ekosistemov. Sedaj tema odpadkov in morskega ekosistema ni več redkost. Domišljam si, da počnemo to, kar naj raziskovalec počne, z vidika stroke, podprto z izsledki raziskav, opozarja na težave, ki že obstajajo ali še bodo, ker jih ne rešujemo dovolj intenzivno in jih sploh dovoljujemo.«
Ste optimistični glede našega planeta in ekosistema?
»Če beremo Almo Karlin, ki je že pred stoletjem obupovala, potem si lahko mislim, da neko približno ravnovesje še vedno obstaja. A medtem ko se vse drugo na našem planetu dogaja hitro, se tema odpadkov rešuje izredno počasi, saj nismo pripravljeni spreminjati svojih navad. Navajeni smo udobja, nismo ga pripravljeni skrajšati, narediti koraka nazaj v smislu razvajenosti in hedonizma. Hočemo si privoščiti in ta vzorec prenašamo tudi na otroke. Tudi podatek, da se vsako leto na FVO vpiše primerno število študentov, kaže, da je okolje tema, ki je aktualna in so ljudje občutljivi za ta vprašanja. K sreči je narava pametnejša od človeka.«
