Po pogrebu papeža Frančiška se pozornost javnosti in 1,4 milijarde katolikov preusmerja v enega najstarejših in najbolj skrivnostnih volilnih procesov na svetu: konklave. Kardinalski zbor se bo zbral, da bi izvolil 267. naslednika apostola Petra, odločitev pa bo padla v času, ko se cerkev sooča s številnimi notranjimi napetostmi med tradicijo in modernostjo, ki so se zaostrile prav med Frančiškovim pontifikatom. Kaj torej konklave prinaša in kaj lahko pričakujemo? Kdo so favoriti in ali so napovedi sploh lahko točne? Torej začnimo:
No, kdo bo torej naslednji papež? Če bi na to vprašanje znali odgovoriti, bi sodelovali na stavnicah in s tem tudi zaslužili. Dejstvo je namreč, da je izid letošnjega konklava še posebej nepredvidljiv. Razlogov je več, povedati pa želimo predvsem, da nihče ne ve in ne more vedeti, kdo bo naslednji papež.
Ampak številni mediji omenjajo konkretna imena. Res je, vendar zgolj ugibajo in si pri tem nabirajo spletne klike. Med možnimi kandidati tako omenjajo različna imena, ki predstavljajo širok spekter pogledov: od vatikanskega državnega tajnika, kardinala Pietra Parolina, ki velja za pragmatičnega in zmernega, do gvinejskega kardinala Roberta Saraha, vidnega predstavnika konservativnega krila in kritika nekaterih Frančiškovih usmeritev. Vendar jasnega favorita ni. Vatikanski opazovalci opozarjajo, da je katolištvo starejše od preproste delitve na levico in desnico ter da v papeški politiki deluje več kompleksnih dejavnikov. Napovedovanje izida je zato posebej nehvaležno.
Nekateri prvi časniki so v začetku 19. stoletja kot dobrega kandidata omenjali 84-letnega kardinala Somaglio zaradi njegove vitalne starosti, toda ni bil izvoljen in je leto kasneje umrl. Napovedovanja so torej že od začetka množičnih medijev docela nezanesljiva.
»Zaklenjena soba«
Koliko časa konklave sploh traja? Najprej povejmo, da je izbira novega papeža, ki poteka v Sikstinski kapeli pod znamenito Michelangelovo fresko Poslednja sodba, proces z globokimi zgodovinskimi koreninami. Beseda »konklave« izvira iz latinskih besed »con« (skupaj) in »clavis« (ključ) in torej pomeni »zaklenjena soba«. Ta naziv odraža zgodovinsko prakso, ko so kardinale dobesedno zaprli, da bi pospešili odločitev. Ta kljub temu lahko traja dneve, tedne, celo mesece, saj nekega točno določenega roka ni.
Mimogrede, v 13. stoletju je izvolitev papeža Gregorja X. trajala skoraj tri leta (1268–1271). Da bi preprečil ponovitev takšnih zamud, je prav Gregor X. uvedel strožja pravila, vključno z omejitvami glede hrane, če se postopek zavleče. Če je trajalo predolgo, so jim za obed dajali le še kruh in vino.
Skozi stoletja so različni papeži prilagajali pravila, poudarjajoč pomen tajnosti in zbranosti, kar je doseglo vrhunec z apostolsko konstitucijo Universi Dominici Gregis (Vsa Gospodova čreda) papeža Janeza Pavla II. leta 1996, ki določa sodobni okvir konklava. Benedikt XVI. pa je leta 2007 in 2013 potrdil zahtevo po dvotretjinski večini glasov za izvolitev in ponovno poudaril stroge kazni za kršitev tajnosti.
Kako tajne pa so te volitve v času interneta? Presenetljivo tajne. Kardinali, ki imajo volilno pravico, se ne smejo sestajati, uporabljati telefona, interneta … Tajnost je namreč temeljni kamen konklava. Pred začetkom kardinali prisežejo absolutno molčečnost glede vsega, kar se dogaja znotraj Sikstinske kapele; kršitev te prisege lahko vodi celo do izobčenja. Kapela je med volitvami popolnoma zaprta za javnost in izolirana od zunanjega sveta – ne le brez telefonov, interneta, kamer, ampak kakršne koli komunikacije. Namen te izolacije je zagotoviti, da kardinali odločitev sprejmejo v molitvi in medsebojnem posvetovanju, brez zunanjih pritiskov ali vplivov.
Zadnji znani poskus zunanjega vmešavanja se je zgodil leta 1903, ko je avstrijski cesar Franc Jožef poskušal preprečiti izvolitev kardinala Mariana Rampolle, vendar so kardinali njegovo intervencijo odločno zavrnili.
Kdo sploh voli in kdo je ob tem lahko izvoljen? Pravico voliti imajo izključno kardinali, ki na dan začetka konklava še niso dopolnili 80 let. Trenutno to pomeni med 135 in 140 kardinalov elektorjev. Kardinali, starejši od 80 let, lahko sodelujejo na pripravljalnih srečanjih pred konklavom, ne morejo pa oddati glasu. Čeprav naj število volilcev ne bi preseglo 120, imenovanja novih kardinalov in starostna omejitev povzročajo, da je natančno število težko predvideti.
Tehnično gledano bi lahko bil za papeža izvoljen kateri koli krščen moški katoličan, vendar kardinalski zbor tradicionalno vedno izbere enega izmed svojih članov. Izvolitev nekoga, ki ni kardinal, je izjemno redka in se v sodobnem času ni zgodila.
Spreminjanje pisave
In kako glasujejo? Postopek je natančno določen. Kardinali na poseben listič napišejo ime kandidata, pri čemer poskušajo spremeniti svojo pisavo. Vsak kardinal pristopi k oltarju, izreče prisego in položi svoj glas v kelih. Glasovnice nato preštejejo trije kardinali skrutinatorji. Če kandidat prejme zahtevano dvotretjinsko večino (takšno je trenutno pravilo), je papež izvoljen. Če nihče ne doseže potrebne večine, se glasovnice sešijejo skupaj in sežgejo s posebnimi kemikalijami, da nastane črn dim, ki množici na Trgu sv. Petra sporoči, da odločitve še ni.
Ko je papež izvoljen, se glasovnice sežgejo tako, da nastane bel dim – znamenje uspešne izvolitve. Glasujejo štirikrat na dan (dvakrat dopoldne, dvakrat popoldne), z vmesnimi premori za molitev in razmislek. Če po približno 33 krogih glasovanja še vedno ni zmagovalca, se lahko pravila spremenijo, na primer tako, da se odloča le med dvema kandidatoma, ki sta v prejšnjem krogu prejela največ glasov.
Pomembno je tudi, da mora izvoljeni kandidat sprejeti izvolitev; zgodovina pozna redke primere, ko je kandidat zavrnil papeštvo, kot je bil sv. Filip Benizi leta 1271.
Kdaj se bodo volitve začele? Vatikan je objavil, da se bo to zgodilo v sredo, 7. maja. Konklave se tradicionalno začne med 15. in 20. dnem po smrti papeža, lahko pa tudi prej, če so v Rimu že zbrani vsi kardinali volilci.
Od kod trditev, da je tokratni konklave še posebej nepredvidljiv? Deloma je to posledica pontifikata papeža Frančiška, ki ga je zaznamovala težnja po cerkvi, ki je bolj odprta, usmerjena k ubogim in manj osredotočena na Evropo. Frančišek je imenoval približno 80 odstotkov sedanjih kardinalov volilcev, pri čemer je mnoge izbral iz držav, ki prej niso imele predstavnikov v kardinalskem zboru, kot so Vzhodni Timor, Gana in Paragvaj. S tem je zmanjšal dolgoletno prevlado Italijanov in Evropejcev.
Predvidevajo, da mnogi od teh novih kardinalov delijo Frančiškovo vizijo cerkve, ne pa vsi. In to tudi ne zagotavlja, da bo naslednji papež njegov idejni naslednik. Ironično, tudi Frančiška je izvolil zbor, v katerem so prevladovali kardinali, ki sta jih imenovala njegova bolj konservativna predhodnika, Benedikt XVI. in Janez Pavel II. Nekateri analitiki opozarjajo, da bi lahko relativna neizkušenost nekaterih novejših kardinalov dala priložnost močnim in dobro organiziranim konservativnim strujam iz Severne Amerike in Evrope, da usmerijo potek volitev po svojih željah.
Bolj očitne delitve
Nekateri omenjajo, da je delitev znotraj cerkve večja, kot je bila nekoč. Zakaj? Delitve so med Frančiškovim papeževanjem postale predvsem bolj očitne. Njegove odločitve, kot so omejitve pri uporabi tradicionalne latinske maše, dovoljenje za blagoslov istospolnih parov (čeprav ne kot zakramentalne poroke) in omilitev pravil glede prejemanja obhajila za nekatere ločene in ponovno poročene, so naletele na močan odpor konservativnih krogov. Leta 2019 je skupina klerikov celo javno obtožila papeža, da je s svojimi dejanji povzročil »eno najhujših kriz v zgodovini Katoliške cerkve«. Te ideološke bitke se bodo verjetno odražale tudi v razpravah in glasovanjih v Sikstinski kapeli.
Kaj se zgodi, ko izberejo novega papeža? Ko bo izvoljen, bo najprej izbral svoje papeško ime, oblekel bela oblačila in stopil na balkon bazilike sv. Petra, da nagovori mesto in svet (»urbi et orbi«). Podedoval bo cerkev, ki je pod Frančiškom sicer okrepila prisotnost na nekaterih področjih in med določenimi skupinami, vendar se hkrati sooča z globokimi notranjimi razdori in velikimi zunanjimi izzivi, kot so sekularizacija v tradicionalno krščanskih deželah, vprašanja finančne transparentnosti Vatikana, upadanje števila vernikov v nekaterih delih sveta ter nenehni boj z dediščino spolnih zlorab s strani klerikov.
Ena prvih in najtežjih nalog bo poenotenje globalne katoliške skupnosti okoli skupne vizije. Novi papež bo moral najti ravnovesje med ohranjanjem nauka in pastoralno odprtostjo, upravljati zapleteno vatikansko birokracijo, voditi medverski dialog ter ohranjati moralni glas cerkve pri globalnih vprašanjih, kot so migracije, revščina in okoljske krize – teme, pri katerih je Frančišek poudarjal nepogrešljivost usmiljenja.
