Bi moral človek svobodno odločati o tem, komu bo zapustil svoje premoženje, ne pa da ga omejujejo nujni deleži, ko mora del premoženja vedno pripasti nujnim dedičem: otrokom, zakoncu in staršem? So nujni dediči prevečkrat »nagrajeni«, tudi v primerih, ko zapustnik z njimi ni imel dobrih odnosov? Je nujno dedovanje pravni dinozaver, ki ne sodi v sodobno družbo? Ali pa še velja, da smo Slovenci obstali prav zato, ker smo bili povezani, in je treba še naprej zaščititi družinske vezi tudi z nujnim dedovanjem ter varovati dediče, ki bi lahko bili po krivci izključeni iz oporoke?
To so najbolj provokativna vprašanja, s katerimi se zadnja leta veliko ukvarja pravna stroka, ki pri nas snuje reformo dednega prava. Do enotnega odgovora, kako je smiselno urediti nujni delež pri dedovanju, še niso prišli. »Prevladuje razmišljanje, da bi v reformi krčili nujne dediče. Najbolj radikalna stališča, da je nujno dedovanje ustavnopravno sporno in ga je treba povsem odpraviti, pa so pri nas vendarle redka,« je strnila dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, redna profesorica na katedri za civilno in gospodarsko pravo Pravne fakultete v Ljubljani.
Nujno dedovanje že v starem Rimu
Nujno dedovanje ima dolgo tradicijo, poznali so ga že v rimskem pravu. Nujni delež je zgodovinsko gledano varoval želje in pričakovanja, da je vsaj določen del premoženja ostal v družini skozi več rodov. Drugi razlog je bila potreba po preživljanju zapustnikovih najbližjih sorodnikov. »Temelji na družinskih vezeh, za katere je še vedno močno splošno prepričanje, da jih zgolj z oporoko ne moremo v celoti zanikati. Ves čas je v ozadju interes države, da zapustnikovi bližnji ne bi postali preveliko breme za državno blagajno,« pravi Viktorija Žnidaršič Skubic.
Zakaj je nujno dedovanje sploh treba spreminjati? Zakaj pravna stroka snuje reformo? Kot vedno, tudi pri dedovanju potreba po spremembi zakonodaje prihaja iz življenja in tudi iz sodne prakse. Vse bolj se izkazuje, da so nekatere določbe dednopravne zakonodaje zastarele in v spremenjenih družbenih razmerah niso več povsem ustrezne.
Naš zakon o dedovanju je bil sprejet leta 1976. Od takrat se je zelo spremenilo pojmovanje družine in njene socialne funkcije ter sorodstvenih odnosov. Občutno se je podaljšala tudi življenjska doba, je spomnila Viktorija Žnidaršič Skubic. Ob uveljavitvi zakona leta 1977 je bila povprečna življenjska doba moškega 67 let, leta 2023 pa 85 let. Povprečna življenjska doba ženske leta 1977 je bila 75 let, v letu 2023 pa 88 let.
Dedna nestrpnost
»Danes so torej otroci ob smrti staršev v največji meri že preskrbljeni in ni več v ospredju prenosa premoženja z ene generacije na drugo. Poleg tega otroci danes ne prispevajo veliko k pridobivanju premoženja staršev, kvečjemu je ravno nasprotno. Za starejše so v preteklosti skrbeli predvsem v družinah, danes to vse bolj nadomeščajo sistemi socialnega varstva. Ne nazadnje tudi ideje liberalnega individualizma zagovarjajo človekovo svobodo odločanja, vključno s svobodo pri oporoki,« je profesorica naštela družbene spremembe, ki vplivajo na pojmovanje nujnega dedovanja.
A pri razmišljanju o spremembah svetuje previdnost in opozarja tudi na drugo plat. Ker se populacija zelo stara in do smrti ljudje pridobijo večje premoženje kot v preteklosti, se v sodobni družbi bolj izrazito pojavlja dedna nestrpnost. »Govorimo o različnih oblikah finančnih zlorab starejših in ranljivih ter tudi z nedovoljenimi vplivi, da naredijo oporoko. Z obstojem nujnega deleža pa je vsem jasno, da dela premoženja ni mogoče deliti z oporoko, ker je rezerviran za nujne dediče. Tako se posredno ščiti starejše ljudi,« je opozorila na nedavnih Dnevih civilnega in gospodarskega prava, ki jih je pripravil Inštitut za primerjalno pravo.
Denarno izplačilo
Države poznajo tri glavne sisteme nujnega dedovanja.
V prvi skupini so države, v katerih je nujni delež dedna pravica na zapuščini zapustnika; to so denimo Slovenija, Francija, Italija, Hrvaška.
V drugi skupini so države, ki so namesto nujnega deleža uvedle tako imenovani dolžni delež, kar pomeni, da upravičenec dobi v denarju izplačan delež od zapustnikovega premoženja; to so denimo Nemčija, Švica, Avstrija.
V tretji skupini pa so države, kjer nimajo niti nujnega niti dolžnega deleža, denimo ZDA, Velika Britanija in Avstralija, in puščajo več prostora individualni volji in svobodi zapustnika.
Kljub temu poznajo določene zahtevke upravičencev. Ameriški sistem denimo bolj ščiti preživelega zakonca kot potomce zapustnika, otroci ne morejo z gotovostjo računati na premoženje svojih staršev.
»V državah, kjer so izpeljali reformo dednega prava, so večinoma krčili nujne dediče; iz nujnega dedovanja so denimo črtali starše ali okrepili zaščito preživelega zakonca. Nekatere države pa so se odločile, da spremenijo pravi nujni delež v dolžni delež,« je povedala.
Sodna praksa
Sodna praksa kaže, da nobena ureditev ni idealna. Dedni spori povsod zaposlujejo sodišča. V Nemčiji denimo poročajo, da je tretjina vseh pravd o dedovanju prav zaradi nujnega deleža. Na Nizozemskem, kjer so v reformi leta 2023 iz nujnega deleža prešli na kombinirani dolžni delež, imajo upravičenci velike težave pri pridobivanju podatkov, koliko je zapustnikovo premoženje sploh vredno, da bi lahko vložili zahtevek za izplačilo dolžnega zneska v denarju. Zato prihaja do sodnih sporov zaradi izračuna vrednosti deleža. »Povsod po svetu, kjer so uveljavili dolžni delež, zasledimo velike težave, ker morajo dediči iz oporoke v denarju izplačati nujne dediče. Posebej je to težavno denimo pri dedovanju kmetijskih gospodarstev, ki lahko zaradi visokega izplačila celo propadejo,« je posvarila tudi dr. Vesna Rijavec, visokošolska učiteljica na katedri za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo ter prodekanica Pravne fakultete v Mariboru.
Katera ureditev je ustreznejša, je torej stvar vrednostne presoje, katero načelo v družbi šteje kot pomembnejše: absolutna svoboda razpolaganja s premoženjem ali zagotavljanje minimalne zaščite za določene družinske člane. »V skladu z našo pravno kulturo in tradicijo se tehtnica nagiba na stran družine in oseb, ki so z zapustnikom v zakonski zvezi ali zunajzakonski zvezi. Resda je sodobna družba vse bolj individualizirana. A vendar nas je Slovence skozi zgodovino prav povezanost delala močne. Ta povezanost ni samo moralna, je tudi ekonomska,« ocenjuje Vesna Rijavec.
