Neprimeren? Tega še nisem slišal ali bral. Vprašali so me že, naravnost ali med vrsticami, zakaj režiram tako nepomemben, »minoren«, celo slab, ponesrečen, predvsem pa skoraj neznan Shakespearov komad. To me po svoje preseneča, celo osuplja. Timon Atenski je namreč zame enako prepričljiv in enako »znan«, kot so vse druge Shakespearove drame, komedije in kronike, ter predvsem izjemno »sceničen«. Je pa to nedokončano besedilo. Ni podatkov, da bi bilo uprizorjeno za časa Shakespearovega življenja, torej do leta 1616. Besedilo se je ohranilo po zaslugi natisa v znani folio izdaji Shakespearovih zbranih del iz leta 1623. Skoraj dve stoletji so Timona uprizarjali v različnih priredbah in v operni maniri, z njim pa so zasloveli številni igralci, od Davida Garricka leta 1771 in Edmunda Keana v letu 1816 do Paula Scofielda in Davida Sucheta v drugi polovici 20. stoletja. O tekstu so pisali filozofi in psihoanalitiki, če pustimo ob strani divizije shakespearologov po vsem svetu. Leta 1844 ga je »odkril« Marx, medtem ko je pisal Ekonomsko-filozofske rokopise in ga prebral kot ultimativno moderen komad; svojo prvo kritiko denarja, torej kapitalizma, je skoraj prepisal iz Shakespeara. Dvajseto stoletje Timona nenehno uprizarja skozi pogled sodobnosti in enako ga »berem« tudi sam: kot dramo, ki je, čeprav upesnjena pred stoletji, napisana dobesedno na kožo našega današnjega časa, ta pisava pa nikakor ni dekorativna in banalna tetovaža.
Čeprav je pisan na kožo sedanjosti, Timon Atenski doslej na slovenskih odrih ni bil tako pogosta izbira kot nekatera druga Shakespearova dela. Kje tiči razlog?Delamo tretjo slovensko uprizoritev Timona Atenskega, kar ni slaba statistika, glede na to, da nekatere Shakespearove igre sploh še niso bile uprizorjene. Sam še posebej rad strastno »odkrivam«, berem in tudi režiram manj znane, robne, nedovršene, pozabljene, zanemarjene, zavržene in po mnenju kanoničnih policistov ničvredne igre. Z besedami teorije: bolj ljubim odprto kot zaprto formo drame. Razlogi, zakaj igrati Timona, pa tudi, zakaj ga ne, so v samem besedilu. Drama se res bere, kot da bi bila napisana danes, vendar pa ima nenavadnega, skoraj nemogočega junaka, s katerim se gledalec težko poistoveti, je brez omembe vrednih ženskih likov, čeprav smo jih mi nekaj le ustvarili, stranske osebe pa so še slabo izpisane. Skratka, potrebna je dramaturška preureditev in nova montaža prizorov – ne, da bi dramo napisali do konca namesto obeh izvornih avtorjev, temveč da bi očistili kanale komunikacije s sodobnim gledalcem. Zato sem tudi sam najprej naredil priredbo in se odločil, da dogajanje igre postavim v živo zdajšnjost. Uprizoritev Timona Atenskega je za vsako gledališče zahteven umetniški in produkcijski eksperiment. Ravno očitna »aktualnost« besedila še ni garancija za uspeh uprizoritve, saj ti lahko grdo spodrsne prav na tako očitnem sozvočju črke in duha besedila z aktualnim »golim življenjem« sveta. V Timonu se res vse vrti okrog denarja, a to nikakor ni komercialen komad. Je pa zelo sceničen in gledljiv, oster, pa tudi zabaven, prava zmes filozofske drame in ljudske igre v najboljšem pomenu besede.
Je sicer aktualizacija za vas v gledališču nujna?Timona Atenskega ne aktualiziram, saj se mi kaže že sam po sebi dovolj aktualen, če je to sploh pomembno. Če ga »oblačim« v sodobne kostume, pomeni, da iščem mesto izrekanja, ki dogajanje drame, njene osebe in njene teme iz fikcije premeščajo na tla realnega. Vsak komad je v resnici sodoben in aktualen, vprašanje pa je, ali smo sodobni in »aktualni«, predvsem pa resnični mi, gledalci oziroma bralci. Včasih se zdi, da smo bolj fiktivni od Shakespearovih likov.
Nekoč ste dejali, da branje za uprizoritev vedno spremlja tudi branje realnosti. Kaj konkretno je v tem pogledu spremljalo vaše branje Timona Atenskega?V uprizoritvi me ne zanima samo neko splošno stanje krize, se pravi le ozadje, na katerem se, kot je to pri Shakespearu običajno, razplete neka osebna drama, zgodba, tragedija. Timon Atenski tako nikakor ni samo tragedija o denarju ali brechtovski učni komad o krizi, pač pa skušam fokus usmeriti na Timonovo razmerje z atensko družbo, ki je problematično tako v času blagostanja, neizmernega bogastva in trošenja kot po bankrotu, izgubi prijateljev in samoizgonu iz družbe. Po moji interpretaciji Timon ni samo drama o bankrotu in propadu posameznika, temveč tudi države, skupnosti, medčloveških vezi.
Delo lahko beremo kot tragikomedijo, a vi ste uprizoritev opredelili kot tragedijo o denarju...Timon Atenski je tudi tragedija o denarju kot najmočnejšem družbenem vezivu ali »galvanokemični sili družbe«, kot je zapisal Marx, a ni samo to. Res je, da so igre, ki uprizarjajo to tematiko, praviloma komedije, toda te komedije nikoli niso pretirano smešne. Človekova zadrega z denarjem sodi v najbolj intimno območje, ki ga najbolj prikrivamo celo najbližjim, dokler se pač da. Njihovemu razkrivanju se zato vedno nasmihamo bolj kislo. Timon je posebna drama tudi po tem, da hoče biti nekaj drugega, a se avtorja nekako nista znala odločiti, kaj naj bi to bilo. Zdi pa se, da sta jo nehala pisati, ko jima je zmanjkalo humorja. Tudi mi bomo končali na prav istem mestu.
Kakšna je pravzaprav za vas vloga gledališča v tem »razsutem« svetu?Če se že na hitro ozremo na današnjo evropsko gledališko polje, še vedno ugledamo množično in včasih že prav histerično uprizarjanje tako rekoč vsega, možnega in nemožnega. Top tema je angažiranost in kritičnost, predvsem neizprosna kritika kapitalizma, pri čemer pa gledališče na celotni ravnini in tudi po vertikali posnema kapitalistično logiko: zapravlja ogromno denarja, nenehno producira nove in nove uprizoritve, ki so si že na zunaj podobne, ne glede na to, kdo jih podpisuje. Gledališča so postala prave tovarne diskurzov. Treba bi bilo umiriti vse žoge in znova kaj premisliti, predvsem pa se vprašati o lastni suverenosti. Današnje gledališče resda nastaja iz najbolj aktualnega trenutka in v njem že v istem hipu tudi umira, je kritično, ironično, včasih vzvišeno posmehljivo, toda za nasmehi lahko hitro zagledamo škrbasto zobovje.