Odločitev za uprizarjanje romana, v katerem se Apollinaire prek potovanja svojega junaka, romunskega kneza Monija Guzjebeskuja, tudi sam poda na pot raziskovanja različnih (deviantnih) spolnih praks, sproži vprašanje, kako sploh na oder prenesti delo, ki s tolikšno nazornostjo opisuje knezove spolne dogodivščine, kot to v Batinah počne francoski pesnik. Ob tem pa se nemara tudi vprašamo, kako delo, ki je bilo kot pohujšljivo še dolgo po nastanku (leta 1907) prepovedano, nastopi danes, ko ima spolnost v družbenih okvirih precej drugačno vlogo. Peterneljeva uprizoritev na prvo vprašanje odgovori prav s svojo »bralno« obliko, ki gledalca skozi devetero romanesknih poglavij, polnih nadrobnosti v slikanju spolne vročičnosti, razumljivo ne popelje na način povsem neposrednih prikazov, temveč s pripovednim podajanjem besedila, ki ga uprizoritveno plasti gradnja na nekaterih detajlih, kakršni so posamezni pogledi, z namenom – kot da sklepati sam princip – spodbujanja gledalčeve domišljije. Drugemu vprašanju, nasprotno, ne najdemo tako razvidnega odgovora; je pa Peterneljev razlog za izbiro Apollinairovega dela prav lahko prepoznati v prevzetosti nad literarnim razbohotenjem avtorjeve fantazije in nad vrsto domiselnih jezikovnih prijemov (besedna igra je že v naslovnih batinah, verges, ki »nadomestijo« legendarnih enajst tisoč devic, vierges), tudi zato, ker ti tako sočno zaživijo v prevodu Branka Madžareviča iz leta 1987, ko je tudi slovensko bralstvo dobilo Apollinairov najbolj znani roman.
Peternelj (v sodelovanju z dramaturginjo Jano Pavlič) tako v ospredje postavlja sam roman – kronološko sosledje pripovedi je zaradi gledališkega zgoščanja sicer deležno nekolikšnih okrajšav –, njegov uprizoritveni pristop pa bralni okvir celote notranje preprede s komičnostjo, da bi dosegel primerljiv učinek, kakršno ima ta v literarnem izhodišču (naj bodo prikazi spolnega in gospodovalnega ravnanja še tako okrutni, Apollinaire vanje vselej vnaša svojevrsten humor). Uprizoritev, ki se v celoti odvije na »budoarsko« opremljenem prizorišču – tega poudarijo korzeti v kostumografiji Barbare Stupica –, dobi s takšno označenostjo in predvsem z raznimi poigravanji že burlesken značaj. Sooblikujejo ga interpretacije četverice igralcev, Tine Vrbnjak, Gorke Berden, Blaža Šefa in Mihe Bezeljaka, ki bi jih znotraj takšne uprizoritvene zasnove mestoma zlahka usmerjala še dodatna mera igrivosti, k čvrstosti pa bi prispevala tudi odločnejša izgradnja Guzjebeskuja (Bezeljak).
Če se »bralna« oblika kaže kot kvaliteta v zasnovi ugledališčenja Enajst tisoč batin, ostaja sama izpeljava, notranja gradnja vse preveč pri tem osnovnem okviru – bolj fascinirana z Apollinairom kot v dialogu z njim.
