Ne gre se znebiti vtisa, da si uprizoritev kot svojo interpretacijsko normo postavlja kopico teorij (kaj je hotel Evripid), in to brez vidnega dialoškega polemiziranja z njimi, še zlasti jo bremeni tista središčna teoretska »zagata« te nenavadne igre – kjer Alkestida žrtvuje svoje življenje za svojega moža, Admeta – namreč njena žanrska ambivalentnost: saj ni niti satirska igra (čeprav jo je nadomeščala), niti tragedija, niti komedija, morda pa kar vse skupaj, še najraje bi jo razglasili za to zadnje. Videti je, da se uprizoritev povsem drži teoretskih razlag in zaupljivo izvaja njihove konsekvence, zlasti tiste, ki jih večidel razpira znameniti poljski teatrolog Jan Kott.
Retrospektiva o Alkestidi, ki je v obliki gledališkega recitala z ljudskimi elementi navsezadnje komična kot le kaj, je namreč dopolnjena in komentirana izdaja z opombami. V podmeno razširjenega branja (kar se da sodobnega prevoda Jere Ivanc) besedilno vpleta še nekatere teoretske poudarke (Kottov esej je dramaturginja uprizoritve Darja Dominkuš tudi prevedla), razjasnitve mitološkega konteksta, pa historičnega ozadja in zmogljivosti gledališke mašinerije za časa praizvedbe oziroma atiške tragedije... Načitano, ni kaj. Kako pa je z lastno ustvarjalno svobodo uprizoritve? Tisto, ki jo (domnevno) izdaja prvi vtis: minimalistično koncertno branje igralskega kvarteta ob glasbeni spremljavi (v kompoziciji Aleksandra Kostića), ki med preigravanjem onomatopoetsko naslika še kakšno atmosfero, vse v povsem sodobni preobleki (kostumov Lea Kulaša in Ljubice Čehovin Suna).
A uprizoritvena plošča se obrne v lajno teorije, odvržejo se instrumenti in diegetični pripovedni tok iz vsevedne (božanske) perspektive se kar in medias res spusti v mímesis, v gledališče. Iva Babić si nadene tragični obraz, Uroš Fürst pa masko komedije, hvaležna povrnitev Alkestide nazaj k Admetu z zapitim Heraklom Matije Rozmana, ki je prav tako razgrajaški in robat ljudski veseljak, kot to od njega zahteva (teoretski) koncept, lahko napravi njeno vstajenje od smrti le groteskno (J. Kott). Vsi iz igralskega kvarteta sicer fluidno izvajajo po več vlog, izstopa pa Fürstova prepričljiva igralska sprememba, ki je v Admetovi ne-odgovorni samoljubnosti v vsej svoji banalnosti, jasno, smešna, kar obvelja kot središčno, čeprav (problemsko) niti ne seže do vsebine, prej prevladuje na ravni uprizoritvene manire. Tu kar mrgoli sprotnih režijskih domislic in če ene sproščeno (mestoma burkaško) širijo vizuro Alkestide – tak je brutalen prepir z zmerjanjem (J. Kott) med Admetom in njegovim očetom Feresom, Markom Okornom – druge teh domislic sestavljajo povsem kontingenten dodatek, ki je neorgansko nalepljen na besedilo zaradi poudarjanja komike na vsak način.
Uprizoritev pod takšnimi predpostavkami je vsekakor možna, čeravno tavtološka, pravzaprav varna. Vsebinskega »prenosa« v danes se bistveno ne dotakne, kaj šele osebnega odnosa do tega »altruističnega« daru biti, do gostoljubnosti, če ne kupčevanja med biti ali ne biti. Kdo bi se po vsem tem še spomnil začetka predstave in raziskovalne poti, ki se je Alkestidi zanimivo približevala prek avditivnega (morda celo rapsodičnega) ovinka in našpičila čute za neobičajno doživetje?