Režija v nizu slikovitih poetskih podob in v minimalizmu »gledališča enega« ponuja avtorski, značilno subjektivno obarvan pogled na izbrani del Jarčevega opusa – nekakšen liričen kompozit Jarčeve poezije, proze in dramatskih drobcev –, ki ga zajame skozi prizmo intimističnega modela pesnikove introspekcije. Jarc se kot utelešena poezija (Jure Kopušar), ki pridobiva na izvorni muzikalnosti, skozi polifonijo pesnikovih glasov (zajetih v zvočnem posnetku) interpretativno namreč vedno bolj razoseblja in nato praktično zliva v pesem. Princip selekcije besedil je zakrit za avtorsko posvečenostjo v Jarčevo distinktivnost, v drugačni konceptualni zastavitvi bi znal učinkovati programsko, tokrat pa nagovarja gledalca mimo problematizacije ali aktualizacije predvsem v razpiranju potencialov vizualnega poetskega imaginarija in v izvenčasovni dimenziji. Dramatičnost tako učinkuje mimo verbalne ravni predvsem v sinesteziji vizualnih in zvočnih vtisov, ki tu in tam iz viharja razburkanih besed izvrže kakšno kompleksno metaforo, a brez omejitev na konkretizacije (na primer političnega krmarjenja med nepriličnimi čermi pri Platonu).
Kopušar, historično kostumiran v značilno rjavo suknjo (Branka Pavlič), najprej v intimistični razpostavi Jarca v soju sveče vpotegnjen vase, je – čeprav spočetka igralsko stisnjen na sam rob pogleda – vseskozi jasno fokusiran; zrelo in občutljivo razvija diapazon počutij do mejnih stanj, izpostavljen situacijsko precej abstraktnim do eksistencialnosti razpetim konturam; nato ob prizadevnem poskusu (fizičnega) obvladovanja spolzkega poetičnega prostora predstave (dobesedno) razpenja in spušča jadra v avditorij. Predstava skozi vihravi dinamizem ustvarjalnih vzponov in padcev primarno razgalja ranljivost in golo človeško (ne)moč, ki izzveni v melodičnem petju, nerešljivo ujeta v ribiško mrežo Jarčevih poetičnih podob. Ob poetičnem zavoju ne izostane značilna, osrednja dilema Jarčevega lirskega subjekta (ali tudi vloga pesnika/ustvarjalca v »novi stvarnosti«), ki se artikulira skozi razkol med kontemplacijo in hrepenenjem po uporniškemu aktivizmu, med strastnim iskateljstvom in tragično resigniranostjo.
Povabilo na gledališko plovbo je atmosfersko izdatno emocionalno podkrepljeno z glasbenimi nosilci zverziranega Mihe Petrica, od pretanjeno nevsiljivih tonov vstopne spremljave klavirja do bolj epskega zvena ali konkretiziranega folklornega napeva skoraj avtonomno osvobojena. Niz Jarčevih poetičnih podob gladko drsi na lepi površini, manj zareže pod njo, kaže pa avtorsko izrazite režijske nastavke, ki v svoji avtonomni estetskosti prispevajo k soobstoju raznovrstnosti režijskih poetik v slovenskem prostoru.
