Predstava Enajst tisoč batin v režiji Ivana Peternelja je najnovejše v nizu odmevnih koprodukcijskih sodelovanj ŠKUC gledališča in Slovenskega mladinskega gledališča, v okviru katerih je Peternelj že ustvaril intimno in polteno uprizoritev Amado mio ter magično pravljico Ribič in njegova duša. Tokrat si je vzel za izhodišče sloviti roman Guillauma Apollinaira.
»Ko sem prebral to besedilo, me je vznemirilo zaradi tematike, zaradi divje pesniške fantazije seksualnih podob, ki so že na meji nadnaravnega, in zaradi vrhunsko in mojstrsko zapisane vsebine v izvrstnem prevodu Branka Madžareviča,« umestitev enega najdrznejših erotičnih del na gledališki oder utemeljuje Peternelj. Razlog za uprizarjanje pa, kot pravi, tiči tudi v tem, da se mu tabuizirane teme pravzaprav zdijo smešne: »Vse je tako človeško, a iz tega delamo rompompom. Zdi se mi, da je treba tisto, kar je zamračeno in prepovedano, spraviti na plan. V trenutku, ko je ozaveščeno, postane povsem normalno.«
Po besedah Peternelja bo predstava postavljena kot bralna uprizoritev, saj bo v prvi plan postavljala literaturo, ne pa igre. Princip bo preprost: »Liki niso karakterji v smislu oseb, ampak so tipološki, gre za nekakšen stripovski pristop, zelo jasen, čist in brez neke hude psihologije.« Kot pravi, je bila največja težava, kako uprizoritev spraviti na ludistično raven Apollinairovega duha, ki zgodbo pripoveduje igrivo, brez kakršne koli sodbe ali moraliziranja in brez kakega razbijanja tabujev. »Gre za otroško dojemanje sveta, ki mu na primer prdec, drek ali lulanje ne pomenijo nečesa ogabnega, ampak nekaj, kar je preprosto del nas. Ne gre za vulgarnost, ne gre za pornografijo, ampak za nekaj duhovitega,« zatrjuje.
To duhovitost z besednimi vložki in miniaturnimi koreografijami v igri ustvarjajo Miha Bezeljak, pretežno kot glavni lik Moni Guzjebesku, Gorka Berden in Tina Vrbnjak v vlogah Alexine Vsesnédlove in Kukuline iz Pize ter v drugih ženskih epizodnih vlogah ter Blaž Šef, pretežno kot Rogomuda, poleg tega pa še v nekaj drugih moških vlogah. Peternelj pravi, da so se procesa lotili s črtanjem gostega in nasičenega teksta do primerne dolžine za enourno uprizoritev: »Črtali smo ogromno, z dramaturginjo predstave Jano Pavlič pa sva nato oblikovala koncept, s katerim sva obdržala dramaturški lok in ohranila like, tako da zgodba teče in ji publika lahko sledi.«
O knjižni predlogi Jana Pavlič meni, da gre za jezikovno večplasten roman, ki je »prevajalski izziv, enakovreden kakšni veliki jezikovni umetnini«. Kljub bogati jezikovni podobi pa romana, kot pravi Blaž Šef, zaradi moralnih, etičnih, religioznih ali kakšnih drugih zadržkov ne prebere veliko ljudi: »V njem je opisano vse, od zoofilije, nekrofilije, skatofilije in pedofilije naprej, ampak na način, da vsaj jaz v romanu vidim predvsem nebrzdano širino človeške domišljije.« Kot pojasni, besedilo dopušča, da bralec potuje po vseh dimenzijah človeškega uma, kar mu pomaga z obravnavanimi tematikami razviti neki dialog, s tem pa morda zmore prepoznati tudi lastne fantazije in se od njih – distancirati.
Kot pravi Peternelj, se s sporočilom igre niti ne ukvarja, saj se mu zdi, da delo samo po sebi pove dovolj. Podobno meni Šef, ki uprizoritev pospremi z besedami: »Želim si predvsem, da bi ljudje predstavo sprejemali kot pisan vrtiljak, na katerega sedeš, in potem mimo letijo rožice, čreva, poljubčki, malo letijo puške, malo pa objemi. Opredeliš se lahko, kakor hočeš, umetnost pa mora predvsem širiti polje mogočega.«
