Omenjeni direktor, Robert Bertrand, je radikalni eskapist le v teoriji, še prej je vdan naturi golobjega (torej konformnega) vračanja nazaj v ustaljen bivanjski kvartir. "Golobništvo" nastopi kot metafora, ki željo po revoluciji spelje v izhodišče, v točko nič (zgledovanje po obrazcu bulvarske komike, kjer je iztirjenje, vezano na posteljne naslade, razvidno). V takšnem "idejnem svetu" je fantazma o umiku le nebogljena retorika, zato se nanjo pozabi.

Premislek Tijane Zinajić temelji na domiselni scenski zasnovi Jasne Vastl, tudi kostumografke, ki postavi situacijo v od realnosti odvezani medprostor med tu in nikjer. Namesto anahronega vrtiljaka ljubezenske kombinatorike gledamo akterje na sprehajalnem korzu z nagibom, kjer se z eno nogo v absurdu postavijo na ogled in hkrati izmerijo utrip mesta. Med spuščanjem in dviganjem po brežcu iznajdeva vsak svojo afektirano hojo in držo, kompulzivni promet je dinamičen. Dogajanje vrtinči tudi seks, še veliko bolj pa ga uravnavajo tiha razmerja poslovnega ustroja, mobing v kolektivu - njegova primerno pritajena nosilka je sterilno nasmihajoča se Viktorija Bencik, vselej rahlo distancirana od množice, ki je predmet njenih preračunavanj. Pa tudi ostali motivi nas pritrdijo v sodobnost: družina kot odmrli temelj povezanosti; ženska brez potrebe po otrocih, ki je hkrati bolj ambiciozna od svojega moškega; na neki točki se med sabo niti ne prepoznajo več, ker so si v resnici tako nepomembni.

Element, ki drži predstavo pokonci, je užitek v kolektivni igri mlajšega dela ansambla MGL z gosti. Močnih epizodnih vlog je več. V tikih in gestiki izstopa samosvoja komična prezenca Jurija Drevenška, ki je v razkoraku s svojim videzom zapeteža, premore manj posilni osvajalski pristop in ambicijo, ki ji je večno nezadovoljstvo staršev tuje. Gregor Gruden je paranoidni trepetavec v doziranem sociaopatskem nevrotičnem krču, prizadevno si obira lase z ramen, lasulja mu je prej v napoto. Petra Veber Rojnik dosega gracilnost v drži in gestikulaciji, Tjaša Železnik izpelje tip prepričane negativistke v slogu kvantaške nekorektnosti. Bolj umerjen je v odrskih igrarijah Tomislav Tomšič, Tina Potočnik se vpiše v predstavo z obrazno grimaso, ki je je en sam smeh.

Golobi zavrnejo domnevo o globalni krizi komedije, hkrati pa prek Drevenškovega Helmarja namignejo, da je kapitalizem presežen in se potrebuje nekaj novega. Linija uprizoritve je v prvem delu ostra, režiserka s sodelavci (dramaturg Andrej Jaklič, glasbenik Tomaž Grom, nadzor Arka nad govorno kondicijo na odru je čvrst), ki dopolnjuje nominalni obstoj ženskih kvot med gledališkimi režiserji, pošteno razigra ekipo. Ne seže pa do konca. Poznejši situacijski direndaj okrog polbrata Friedricha, ki modulira glas s pomočjo vdihavanega helija, poskusi vzpostaviti iracionalno kombinatoriko bulvarja, vendar tempo že pred tem pade in izklicuje malodušje. Sklep se zdi absolviran napol, časa za dodelavo je očitno zmanjkalo.