Kar se dogaja na globalni ravni, nas utegne doleteti tudi doma.

Pred dnevi predstavljeno pastirsko pismo generalnega vikarja in kasnejšega nadškofa Antona Vovka je, kot so poudarili vsi, ki so se doslej o njem izrekli, pretresljiv dokument. Razkriva doslej neznano, morda celo zamolčano dejstvo, da je bil eden od najpomembnejših cerkvenih dostojanstvenikov, danes svetniški kandidat, pripravljen že leta 1946 odkrito, jasno in dosledno obračunati s krivdo in odgovornostjo lastne organizacije za dogajanja med drugo vojno.

Škof Vovk ni celo z današnje perspektive v tem smislu izpustil ničesar ključnega. Že tedaj, daljnega leta 1946, je duhovnikom povedal, da je bilo sklicevanje (škofa Rožmana) na Sveti sedež pri utemeljevanju nedopustnosti sodelovanja s komunisti "neosnovano". Brez kasnejšega zamegljevanja je spregovoril o "nekrščanskem postopanju" v lastnih vrstah: o ovajanju nasprotnikov okupatorju, o pobijanju brez sodnih postopkov v imenu vere, o nesprejemljivi vlogi duhovnikov in o škodljivi strankarski prepojenosti njihovega ravnanja. Vovk je vse našteto obsodil brez okolišenj, ne da bi pri tem iskal opravičila v početju druge strani, kar je že samo po sebi vredno premisleka ob že 60 let trajajočem konstruiranju poslednje resnice o Rožmanu, NOB, revoluciji, protirevoluciji... In tukaj je kleč.

Ničesar v tem pismu ni, kar ne bi moglo postati pot v spravo. Vanjo lahko vodi spoštljivo priznanje, da je Vovkovo pismo že leta 1946 na pravi način izpolnilo moralno obvezo Cerkve do soočenja z lastno krivdo za medvojna dogajanja, ne glede na kasnejše drugačne poudarke v cerkveni interpretaciji teh dogajanj. Spravno lahko torej deluje kot nov kamenček resnice v večbarvnem mozaiku povojnih cerkvenih odzivov. Pismo je mogoče razumeti tudi kot morda doslej najbolj jasno pritrditev cerkvene strani dvema ključnima stališčema: da se je sodelovanje "posameznikov in voditeljev tega početja" sprevrglo v "nenaravno, protinarodno, neiskreno in nemoralno zvezo" z okupatorjem in da je bila ostrina medvojnega konflikta posledica spopada dveh enako škodljivih predvojnih totalitarizmov, komunizma in klerofašizma.

Enako res pa je, da ni v tem pismu ničesar, kar ne bi moglo voditi v nova zaostrovanja. Ta dokument je lahko priročen predvolilni poligon tako levice kot desnice. Na levi bi utegnili pismo uporabiti za nov kronski dokaz, da je cerkveno vodstvo oziroma domobranska stran ravnala tako, kot "sami že dolgo trdijo, da je ravnala", saj je to navsezadnje priznala tudi ena od najpomembnejših povojnih cerkvenih osebnosti. Pismo bi lahko postalo tudi izhodišče za pomenljiva spraševanja, zakaj je dokument tako dolgo čemel v cerkvenih predalih, zakaj ga niso našli prej, kdaj je Cerkev izdala Vovka... Desnica pa lahko podobno vprašanje zastavi povojni oblasti - težko je namreč verjeti, da za to pismo ni vedela. Vovkovo pismo lahko relativizira glede na čas nastanka, z ugibanjem o morebitni samocenzuri, o strahu, ki bi lahko narekoval večjo kritičnost do sebe in manjšo do zmagovitega nasprotnika. Ob novem letu 1946 je bilo po Ljubljani namreč že marsikaj slišati o tem, kam so spomladi in poleti izginjali nekdanji domobranci... Možne so skratka različne interpretacije, ki lahko poskrbijo tako za predvolilne detonacije že slišanega v novi preobleki ali pa za strpno iskanje skupnega imenovalca, kar je žal po izkušnjah manj verjetno.

Olimpijski ogenj bo letos v Pekingu morda gorel z nižjim, osramočenim plamenom. A dokler gori, obstaja možnost za iskanje rešitve za Tibet in druge svetovne konflikte z dolgimi zgodovinskimi repi. S podobnim optimizmom bi se lahko lotili tudi naših, še vedno tako živih ideoloških konfliktov. Nazorsko zelo različnim udeležencem lovranskega foruma, na katerem je bilo javnosti predstavljeno Vovkovo pismo, se je v tem duhu uspelo poenotiti okoli misli, ki ni niti navodilo niti program, a lahko združuje, če bo našla dovolj zagovornikov: ohranjati je treba zavest o tragičnosti in kompleksnosti medvojnega dogajanja in ne dovoliti instrumentalizacije škofa Rožmana. Manj je včasih več.