Kot pravi, o možnosti korupcije v takšnih primerih osebno dvomi, a bolniki ob dolgem čakanju in pomanjkanju informacij očitno razmišljajo tudi v takšni smeri. V bolnišnici so po tem, ko se je nanjo obrnil varuh, pacienta hitro poklicali na operacijo.
Takšni primeri opozarjajo predvsem na "luknje" pri odnosu do pacientov, pa tudi v organizaciji dela. Če bi se pacientu spoštljivo opravičili in mu pojasnili, kdaj bo operiran, najbrž ne bi obupano razmišljal o kuverti za zdravnika. Prav tako zaposleni v bolnišnicah neuradno večkrat pripomnijo, da kakšna operacija odpade tudi zaradi preslabega načrtovanja in komunikacije. Napake se, tudi na ravni organizacije, seveda pripetijo vsaki ustanovi, a to ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Vsak direktor bolnišnice ve, da so nekatere njihove enote bolj, druge pa manj urejene.
Drugo vprašanje je, kaj je še sprejemljiva čakalna doba. Za bolnika nobena, vendarle pa na primer ni vseeno, ali nekdo čaka na srčno operacijo, ki mu bo rešila življenje, ali pa na operacijo kolka, ki mu ga bo izboljšala. Obe čakalni dobi sta se v zadnjih letih skrajšali, v primeru srčnih operacij na primer z ustanovitvijo drugega centra zanje v Izoli. Nekatere druge, na primer za operacijo kolena, medtem tudi v povprečju ostajajo nad dopustnimi čakalnimi dobami, kot jih predvideva zakonodaja. Da na to operacijo v eni od bolnišnic ljudje čakajo skoraj tri leta, si je skoraj težko zamisliti.
Čakalne dobe sicer poznajo praktično vsi javni zdravstveni sistemi. Slovenija jih je do zdaj krajšala z zakonskimi zahtevami, ki so jih uvedli v mandatu Dorijana Marušiča (male čudeže je prineslo že urejanje čakalnih seznamov), že v času njegovih predhodnikov pa tudi z več denarja. Zdaj je denarja za krajšanje čakanja manj - zdravstvena blagajna pri operacijah in pregledih z dolgimi čakalnimi dobami plača le še desetino in ne več petine preseganja programa. Če bolnišnice naredijo kaj več, to počnejo v lastno izgubo. Zahteva, da ob vse nižjih prihodkih za vsako ceno poslujejo brez (preglobokega) minusa, prav gotovo ne pomaga pri krajšanju čakalnih dob. Da ostri rezi v prihodke zdravstvenih zavodov čakanje bolnikov prej ko slej podaljšajo, so že lani na primer ugotovili v Veliki Britaniji, kjer še vedno štejejo uničujoče učinke vladnega klestenja po nacionalnem zdravstvu.
V Sloveniji so z rezi, ki so prizadeli zlasti bolnišnice, do zdaj pred izgubo reševali javno zdravstveno blagajno. Tej že nekaj vlad zapored sporoča, da konec leta ne sme biti v minusu. Pokrivanje izgub iz proračuna danes ne pride več v poštev, tako kot država pozablja na svojo ustanoviteljsko vlogo pri izgubah bolnišnic. Medtem ko minister za zdravje Tomaž Gantar pripravlja nove ukrepe za skrajšanje čakalnih dob, da ne bi bolniki bežali v tujino, zdravstvena blagajna dobiva sporočila, da bi lahko imela 50 milijonov evrov preveč in da jih bo treba morda vračati.
Na finančnem ministrstvu ob tem prostodušno zatrjujejo, da težave z evidentiranjem prihodkov ne vplivajo na skupno višino prihodkov države, ampak samo na "njihovo računovodsko razporejanje". Pri tem izpustijo, da za zdravstvo nikakor ni vseeno, ali je denar v zdravstveni blagajni ali državnem proračunu. Če se zdi državni birokraciji to le prelaganje iz kuverte v kuverto, ni daleč čas, ko se bodo mnogi slovenski bolniki po hitrejše operacije, ki jih bo seveda plačala slovenska zdravstvena blagajna, odpravili čez mejo. Ali pa bodo kuverte ob šibitvi javnega zdravstva nosili kar k zasebnikom.
