Da je bil spektakel popoln, so poskrbeli gledalci, ki so do zadnjega kotička napolnili vsa športna tekmovališča. Ne le stadione in dvorane, ampak so tudi ob progah za tekmovanja v kolesarstvu, maratonu, hitri hoji, triatlonu... naredili žive špalirje. Vzdušje, kakršnega so pričarali Norvežani na nepozabnih zimskih olimpijskih igrah 1994 v Lillehammerju, je letos uspelo pričarati Britancem s poletnimi v Londonu kljub popolni komercializaciji dogodka. Duha olimpijskih iger nismo občutili le na tekmovališčih, ampak je zajel večino predelov Londona. Britanci so po začetni zadržanosti pokazali veliko navdušenja za dogodek, podpora igram je rasla iz dneva v dan. Na veliko veselje športnikov so se kot velesila z bogato športno zgodovino izkazali tudi za izjemne poznavalce, zato so zelo emotivno sodelovali v obračunih.

Seveda bo Veliko Britanijo, ki je najbolj trepetala, kako izjemno zahteven projekt bo izpeljala na področju varnosti, bolela glava, ker bodo stroški v višini 11,5 milijarde evrov kar štirikrat višji od prvotnega proračuna. A olimpijske igre so bile tudi dolgoročna naložba. Zgradili so moderno prometno infrastrukturo, povsem spremenili opuščen mestni predel East End, športne objekte oblikovali tako, da bodo v funkciji tudi po koncu. Z letnim vložkom 156 milijonov evrov v priprave svojih reprezentanc so poskrbeli za sloves tretje športne velesile sveta za ZDA in Kitajsko. Do rekordnega izkupička kolajn so prišli po tem, ko jih je zajela panika, ker prve dni niso osvojili zlate kolajne. Tako je imela Slovenija z judoistko Urško Žolnir zlato kolajno celo večer prej kot Velika Britanija, ki je prvo zlato odličje od 29 osvojila šele peti dan.

Tudi Slovenija je potrdila sloves športne velesile po številu prebivalcev, čeprav je bilo v ekipi tudi nekaj takšnih, ki so se v olimpijsko vas prišli le fotografirat z zvezdniki. Štiri kolajne so izkupiček, ki ga zavidajo precej večje države. V hrbet ji gledajo športne sile Belgija, Finska, Bolgarija, najbolj soseda Avstrija, ki je ostala celo brez odličja. Slovenske kolajne sicer niso bile dosežene v bazičnih in prestižnih disciplinah s planetarnimi zvezdniki, kot so tenis, gimnastika, plavanje, v atletiki pa je kladivo žal na repu pomembnosti. Očitna je podhranjenost slovenskega športa v olimpijskem programu z ekipnimi panogami, kjer je doslej dvakrat sodelovala le rokometna reprezentanca. Sistem kvalifikacij v ekipnih športih je izjemno zahteven, vendar je pri reprezentantih očitno pomanjkanje patriotskega duha, saj se izogibajo nastopov v majici z grbom z različnimi izgovori.

Kljub kolajnam je slovenski šport na prelomnici. Vsa odličja je osvojila zlata generacija izkušenih tekmovalcev. Potencialni nasledniki v Londonu še niso pokazali, da bodo sposobni stopiti v njihove čevlje. Generacijska luknja je tudi posledica odnosa države do športa v zadnjih osmih letih. Kot vse kaže, bo le še slabše z ukrepi trenutne vladajoče garniture, ki vodijo v podržavljenje, enoumje in delitev denarja po političnih barvah funkcionarjev. Namesto da bi se ukvarjali z vizijo in razvojem, je prva domača naloga superministra in njegovih oprod obračun z Olimpijskem komitejem Slovenije kot še zadnjo rdečo trdnjavo v slovenskem športu.