Primer je trapast iz številnih razlogov, a predvsem zato, ker je zbirke medijskih in drugih besedil, ki vsebujejo osebne podatke, mogoče najti in veselo zlorabljati s pomočjo priljubljenega spletnega iskalnika. Ne le besedil, tudi slike. In res, spletni komentatorji imajo prav, ko ugotavljajo, da zgleda državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov Jože Bogataj na njih vsaj tako strogo, kot zveni v svojem "inkriminirajočem" poročilu.
Primer je trapast, pa če se še tako trudimo, da bi nanj pogledali prizanesljivo. Domnevajmo, da je imel anonimni prijavitelj najboljše namene, ko je korpus zatožil pravnikom. Denimo starši, ki se jim je vsesplošna medijska pozornost zgodila, ker je njihovega otroka ubila zdravniška malomarnost. Morda režiser ali pisatelj, ki je v zadnjem času prejemal samo negativne kritike. Sto in ena domneva, tisoč in ena paranoja. Vsekakor mora špiclju, če je res skušal zaščititi sebe in se ne zgolj pravičniško pozabavati, zapirati sapo, vsakič ko pomisli, kakšno količino informacij o njem tudi po "cenzuri" korpusa še naprej obdelujejo spletni iskalniki. Introvertirano in redundantno pravniško argumentacijo bi urad pooblaščenke čisto lahko naslovil na obsežne zbirke osebnih podatkov, ki jih obdeluje Google. Če bi seveda bil pristojen za nadzor nad zakonitostjo obdelave osebnih podatkov še kje drugje kot na ozemlju konkretne, tudi po zaslugi primera Nova beseda danes bolj zatohle in manj razumne dežele.
Preberite še Kako so jezikoslovci ogrozili našo zasebnost
Ker je primer tako trapast, se je enostavno solidarizirati s prizadetimi raziskovalci. Ti trenutno ugotavljajo, kako korpus prilagoditi tako, da ne bo po nepotrebnem ščitil zasebnosti Mete iz Cvetja v jeseni. Dosledno opozarjajo, da skrb za zasebnost z odločbo pooblaščenke prevlada nad javnim interesom informiranosti. Upravičeno so zgroženi, da uporabo podatkovne zbirke omejuje zaradi potencialne možnosti zlorabe. "To je približno tako, kot če bi šel iz prodaje umaknit kuhinjske nože, ker se od časa do časa zgodi, da se z njimi pokoljejo sprti zakonci," pravi Miran Hladnik. Pooblaščenka je skratka z "izvajanjem nadzora" nenamerno kaznovala in posredno očrnila tiste, ki podatke z najboljšimi nameni in za skupno dobro ponujajo javnosti, medtem ko bi lahko energijo usmerila v dejanske primere zlorab ali primere, kjer je ta verjetnost velika.
Primer pa ni le trapast, pač pa tudi izjemen. Ne zgodi se vsak dan, da bi visok javni uslužbenec odkrito priznal ali vsaj na silo izdavil, da ga je polomil. Izjava, ki jo podpisujeta pooblaščenka Nataša Pirc Musar in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Marko Snoj, odkrito sporoča, da lahko dosledno izvajanje pravnih določil včasih pelje čez mejo zdravega razuma. Ker pa je tema ravno jezikoslovna, velja v duhu opozoriti še na žlahtno ironijo ob dejstvu, da je odločba pooblaščenke polna slovničnih, skladenjskih in tipkarskih napak. Je sploh veljavna, če je nepravilno zapisano celo ime Inštituta? Jezikoslovec Fran Ramovš je v odločbi prekrščen v Franca. Ah, ne bodimo malenkostni in pedantni.
