Tudi včerajšnji dan Ž ni bil nič drugačen, saj so ga kot že tolikokrat pred njim označili za absolutno kritičnega v poskusih reševanja skupne evropske valute, glavna vloga pri tem pa bi tokrat morala pripasti Evropski centralni banki (ECB) oziroma guvernerju Mariu Draghiju. Potem ko je prejšnji teden v Londonu z močnimi besedami izrekel podporo evru za vsako ceno, so mu očitali, da se je prenaglil, in se je bil tokrat primoran rahlo povleči nazaj. Očitali so mu, da je ravnal na lastno pest in pri tem ni imel podpore nekaterih ključnih zaveznikov, tudi v lastni ustanovi in zlasti s strani nemške Bundesbank. Očitali so mu celo, da je lastnoročno poskrbel za borzni stampedo v zeleno, zdaj pa se mu obeta še hujši stampedo v rdeče.

Toda Italijan je vse to pospremil z dobrim humorjem, za katerim pa sta stala hladna preračunljivost in trdna prepričanost o lastnih besedah. Draghi se namreč v nasprotju s številnimi sonarodnjaki ne odloča impulzivno, temveč na osnovi eksaktnih dejstev, pri tem pa upošteva tudi posledice. V svojem govoru namreč niti enkrat ni napovedal ponovnega zagona nakupov obveznic, obenem pa je večkrat eksplicitno poudaril pomen mandata ECB pri sprejemanju odločitev in ukrepanju. Tega se še kako dobro zaveda in se tudi ni obotavljal na to opozoriti zbranih predstavnikov svetovnih medijev. Poudaril je še, da za odločnim tonom govora stoji prav tolikšna odločenost v ireverzibilnost evra. Zanj je vrnitev k marki ali liri povsem nesprejemljiva, stave proti ohranitvi evra pa nesmiselne. In čeprav je novinarska konferenca v celoti malce negativno presenetila svetovne kapitalske trge, pa razočaranje še zdaleč ni bilo tako katastrofalno, kot so napovedovali tisti bolj črnogledi. Evro bo torej obstajal še naprej, svetovni kapitalski trgi pa tudi.

Kakšna je torej pot naprej? Vsekakor težavna, kar je bilo tudi pričakovati. Evropske težave se namreč ne bodo rešile kar čez noč in prav gotovo jih ne bo rešilo eno zasedanje sveta ECB. Na tem mestu je torej bolj ključno, da vodilni evropski finančniki razrešijo notranje razprtije in uskladijo temeljne pristope glede reševanja krize. Časa je namreč vse manj, saj vsak zamujeni mesec pomeni nadaljnje negotovosti v gospodarstvu, to pa je vsekakor zadnje, kar evro trenutno potrebuje. Papirnata valuta je namreč vredna zgolj toliko, kolikšno vrednost ji pripišejo trgi oziroma kolikšno zaupanje vanjo polaga javnost, odmevni nesporazumi pa so pri tem seveda vse prej kot koristni. Zatorej je čimprejšnji politični konsenz ključnega pomena, saj brez tega ne bo usklajenih reakcij in kriza se bo samo še stopnjevala.

Namesto zaključne misli pa bi bilo morda na mestu tudi malo posipanja s pepelom. Za včerajšnje dogajanje v Frankfurtu bi lahko rekli, da je bilo to v razmeroma kratki zgodovini ECB verjetno eno pomembnejših zasedanj, a kljub temu so šla pričakovanja kapitalskih trgov krepko prek vseh razumnih meja in zmožnosti osrednje evropske denarne ustanove. V nemajhni meri je to tudi zasluga medijev, ki s(m)o takšne in drugačne špekulacije seveda z veseljem podpihovali. Na koncu pa se je namesto vse evforije morda za najbolj pomembno izkazalo tisto najbolj subtilno sporočilo – da se je Draghi še enkrat izkazal za skalo trdnosti, na katero se lahko skupna evropska valuta resnično zanese.