Ugotovitev, da gre za vojno, je napredek. V Siriji ne gre za arabsko pomlad, politične demonstracije, upor civilnega prebivalstva, medetnične konflikte ali konfesionalne spore. V državi se je zgodilo vse to, vendar je končni rezultat vojna. Prava vojna s tanki in helikopterji, v kateri so sestrelili tudi eno turško lovsko letalo.

Začelo se je med arabsko pomladjo s političnimi demonstracijami prebivalstva proti okostenelemu režimu policijske države, v kateri petdeset let vladajo izredne razmere. Režim je odgovoril z represijo, ki je sprožila oborožen upor, ta pa je dobil etnične in verske konotacije. Politične demonstracije so na ulice pritegnile ljudi, ki so hoteli svobodo, kar koli so že pod tem razumeli. Običajno nekaj zelo preprostega. Po poldrugem letu so tudi uradno v vojni.

Državljanska vojna je vojna za dominacijo. Iz evropskih vojn dvajsetega stoletja smo se naučili, da so vojne za dominacijo totalne vojne, v katerih se ne ločuje civilistov od vojakov, otrok od starcev ali moških od žensk. Vsi enakopravno končajo v množičnih grobiščih. Glede na evropske standarde je vojna v Siriji civilizirana. Ujete Sirce mučijo v zaporih, ne pa v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Ni poročil, da bi v treh dneh sirska vojska z industrijsko tehnologijo pobila vseh osem tisoč prebivalcev naselja in jih z buldožerji zakopala za najbližjim hribom. Vendar je vojna še mlada, najhujše reči še pridejo. Za zdaj je stopnja nasilja v Siriji na sprejemljivi ravni za Evropo, Združene države in Združene narode. Sto mrtvih na dan. Združeni narodi se ukvarjajo s pravnim statusom svoje misije, ki nadzoruje neobstoječe premirje. Nadzorovanje stvari, ki ne obstajajo, in sistematično ignoriranje stvari, ki so se zgodile, je praksa, ki so jo Združeni narodi izpopolnili med vojno v Bosni in Hercegovini. Kofi Anan dela načrte za premirja, tako kot jih je delal pred dvajsetimi leti. Vojna poteka od prekinitve ognja do prekinitve ognja do genocida. Evropske države vijejo roke nad nasiljem, medtem ko sirske oblasti prebivalstvo nadzorujejo s sistemi, ki jim jih je še med uporom prodajala italijanska orožarska družba Finmeccanica. Stopnja nasilja je sprejemljiva, zato je opazovanje dovolj dober odgovor.

Skupno sporočilo vseh opazovalnih misij je vedno enako. "Položaj je zelo zapleten." Tako zapleten, da je bolje, da se nihče ne vmeša, ker lahko to sproži širši regionalni konflikt, v katerega se lahko vpletejo velike sile in sprožijo svetovno vojno. Leta 1999 so popolnoma resni ljudje ugotavljali, da lahko intervencija na Kosovu sproži evropsko vojno. Tako kot so pred tem leta ugotavljali, da bi odstranitev srbskih topov okoli Sarajeva sprožila regionalno vojno, intervencija v Vukovarju pa svetovni konflikt.

Konflikta ni bilo mogoče razrešiti namesto ljudi, ki so bili vanj vpleteni. Brez velikih čudežev pa je bilo mogoče narediti nekaj bolj ambicioznega. Ustaviti ubijanje. Vse te silne vojske sveta bi to morale znati narediti tudi v Siriji.