Toda stvari so se začele zapletati. Vedno junaški Kozmus je podvomil vase. Ko je v Slovenski Bistrici na svoji izbrani otvoritveni tekmi sezone dajal vtis povprečnega metalca kladiva in ne olimpijskega prvaka, ni bil več prepričan, da je začrtana pot pravilna. Po rezultatih največja tekmeca Ivan Tihon in Krisztian Pars sta bila z meti prek 82 metrov takrat pred njim deset metrov.
Povlekel je dokaj logično potezo in jo izvedel v svojem slogu. Odslovil je trenerja Marjana Ogorevca. Človeka, ki mu je stal ob strani, ko se je po enoletni odsotnosti vračal na sceno. Takrat so bili mediji polni zgodb in ugibanj, ali se bo tvorec Kozmusovih uspehov Vladimir Kevo ponovno vrnil h Kozmusu ali ne. Da se je Kozmus odrekel Ogorevcu, niti ni presenetljivo. Dejstvo, da ga je o tem obvestil prek elektronskega sporočila, pa je. Takšnih stvari si profesionalec, kakršen je Kozmus, ne bi smel več privoščiti. Če je sponzorjem na voljo skoraj vsako minuto, bi moral imeti spoštljivejši odnos do tistih, ki so mu pomagali do mest in titul, na katerih sedi.
Zdaj bo Kozmus sodeloval s fizioterapevtom Primožem Četrtičem, ki bo opravljal tudi improvizirano vlogo trenerja. Z osebo, ki je bila v svetu športa pred sodelovanjem s Kozmusom skoraj anonimna. V atletskem svetu pa povsem anonimna. In če bo znal Kozmus s takšnim sodelovanjem iz sebe izvleči nove rekordne daljave, potem je zares čarodej.
Brežičan se je znašel v nezavidljivem položaju, ko dnevno spreminja svoj razpored tekem. Jasno je, da bo sezono improviziral, kar pa v boju za najvišje cilje, zlato olimpijsko kolajno, ni najbolje. Nepošteno bi bilo enega najboljših slovenskih športnikov vseh časov pokopati še pred začetkom olimpijskih iger. Še posebej ker se je znal v svoji trofejni karieri venomer pobrati iz brezna. Toda pot, po kateri trenutno hodi, od zgoraj ni videti obetavna. Prej pogubna.
