Evropsko politiko so ljudje po njenem zadnjem velikem projektu, padcu berlinskega zidu (poznejša širitev EU je bila zgolj posledica, širjenje trga), obravnavali kot javni servis, ki ga ni treba razumeti in se mu ni treba posvečati. Ironično pa je, da je prav ta logika tudi politike odtujevala od realnega življenja. Vtis obiskovalca v slovenskem parlamentu, da je stopil na odmaknjeni otok, na katerem so zaradi pomanjkanja sveže krvi velike ideje degenerirale, je strašljiv. Zgolj za ilustracijo: že pred nekaj leti se je v sicer dobro mišljeni parlamentarni debati o položaju samostojnih kulturnih delavcev izkazalo, da nekateri poslanci ne ločijo med avtorskimi (civilnopravnimi) pogodbami in pogodbami o zaposlitvi za določen čas. Med politiki, ki odločajo o usodi dveh milijonov ljudi in ki so sposobni na nočnih blitzkriegovskih sejah sprejemati megazakone, ki posegajo v naše socialne pravice, sedijo takšni, ki ne prepoznajo ključnih razlik v delovnopravnih statusih. Ravno ti statusi pa za prekarno generacijo mladih izobražencev, ki ne morejo do služb, pomenijo merilo efektivne (ne statistične) revščine. Tako blizu in hkrati tako daleč smo si s tistimi, ki jih z volitvami ohranjamo v neskončnih delovnih razmerjih.

Politika, ki so jo v novi Evropi zasnovali sindikalna gibanja, od poljske solidarnosti do litostrojske stavke, in ljudske množice, od Brandenburških vrat do Roške ceste, se je v zadnjih dvajsetih letih odlepila od baze in obvisela v zraku. Delno zaradi banalnih koruptnih skušnjav (te so denimo Slovenijo pripeljale do tega, da imamo premierja, ki je vsak ponedeljek vabljen na sodišče, in vodjo opozicije, ki "ne zna" pojasniti, kako se okoli njega pretaka denar), predvsem pa zaradi skušnjav ideologije gospodarske rasti in presežkov (virtualnega) denarja. Banke so vsej Evropi servirale posojila v najrazličnejših oblikah, potencialna vračila (z obrestmi) pa so prikazovale kot realno stanje. Nad celino so visele kulise, pod katerimi so ljudstvo in politični centri moči živeli drug mimo drugega. Nihče se ni zares spraševal, na kaj je scenografija pripeta. Pripeta je bila na nebo.

Tako Evropska unija diktiranega "svobodnega trga" diskreditira Evropsko unijo - garanta miru. Četudi zgodovinarji pravijo, da se zgodovina ne ponavlja, pa se ponavljajo zgodovinski elementi; šestdeset let so nas učili, da smo fašizem premagali leta 1945, a medtem so fašistične ideje vedrile v nedrjih kapitalizma. Zdaj se vračajo med nas pod krinko nujnosti nenadnega uvajanja reda in discipline. Brez debate. Da se bodo vrtci podražili, obenem pa se bo cena vzgoje znižala, ker bo vsaka vzgojiteljica skrbela za več otrok, nam oblast predstavlja kot nujen začasni ukrep. Seveda, če te ukrepe mislimo naprej, bodo vrtci nekoč zastonj. A v njih bo prostor le za otroke, ustrezajoče politiki, ki postavlja svoje ideje nad blagostanje človeštva. Vseh Drugih pa se bodo znebili. Se vam zdi to nemogoče? Berimo zgodovino.