A če nas volilce pred vsakokratnim referendumom z argumenti za in proti bombardirajo z vseh strani, pa naj bo to za odločanje dobrodošlo ali moteče, obrtniki pred včerajšnjim glasovanjem tega "luksuza" niso bili deležni. V zbornici so še pred obširnim medijskim poročanjem o sprva skrivnostnem referendumu jasno povedali, da si glede morebitne nizke udeležbe večjih preglavic ne bodo delali. Da so "vsem znana dejstva" o dosedanji praksi referendumskega odločanja, so dejali. Za legitimnost jim je bilo kaj malo mar. Njihovi vodilni vendar vedo, da zbornica članom koristi. A to, da število udeležencev ni pomembno, je tudi edina praksa, ki so jo posvojili. Zakon o referendumu za včerajšnje poizvedovanje o mnenju obrtnikov sicer ne velja, a kljub temu... Zakon določa tudi, da od dneva razpisa referenduma - skupščina zbornice je odločitev sprejela 5. aprila - do dneva glasovanja ne sme poteči manj kot 30 dni. Najmanj mesec dni imajo podporniki in nasprotniki ureditve, ki se izoblikuje na referendumu, torej čas, da soočijo mnenja. Zakon še določa, da se akt o razpisu referenduma objavi javno v medijih, da se objavi tudi referendumsko vprašanje. Ravno zaradi učinka referendumske odločitve je ključnega pomena, da so vsi seznanjeni z možnostjo odločanja.

Pojasnilo zbornice, da je revija Obrtnik, ki naj bi jo prejemal vsak plačnik članarine, ob sprejemu odločitve že bila v tisku in da torej zato članov o referendumu niso mogli obvestiti na tak način, je, milo rečeno, smešno. Smešen in prej v sramoto kot v ponos je šefom zbornice tudi aroganten in podcenjujoč odnos do članov, katerih interese zastopajo. Če jim v zameno za plačevanje obvezne članarine ponujajo zastopanje njihovih interesov, bi morali zastopati tudi interes članov, ki obveznemu članstvu nasprotujejo. Zato je sramotna vsebina zloženke, ki jo je zbornica posredovala svojim članom vsega dober teden pred dnevom odločanja. Šefi zbornice so odločili, da 99 odstotkov prostora namenijo lastni hvali, kaj vse dobrega da so za članstvo naredili, obvestilu članom o njihovi legitimni pravici odločanja o usodi članstva pa vsega štiri vrstice. Nesramno in nepravično je, da so stroške tiska takšne propagande nosili tudi vsi neprostovoljni člani zbornice, ki so v času največje gospodarske krize moledovali za znižanje članarine. Številni med njimi so v zameno od dobro plačanih funkcionarjev zbornice prejeli odgovor, naj razmislijo o smiselnosti svoje nadaljnje podjetniške kariere, "če še za članarino zbornice ne zberejo dovolj sredstev". Če naj bi zbornica zastopala tudi njihove interese, bi jim morala dati prostor za argumente, zakaj so proti obveznemu članstvu. Ali pa funkcionarji zbornice res menijo, da več deset tisoč članov, ki članarine ne plačuje in jo mora zbornica od njih izterjati, misli narobe.

Zbornica, ki naj bi zastopala interese svobodnega podjetništva, pravico do te iste svobode na najbolj brutalen način odreka prav tistim, ki so jo za to zastopanje prisiljeni financirati. Le kdo bo organizaciji, ki svoje člane obremenjuje z obveznim davkom, še prisluhnil, ko bo naslednjič spet pozivala k razbremenitvi gospodarstva?