Res je, da institucije, ki na mednarodni ravni posojajo denar, v resnici nimajo težav s posojanjem komur koli. Če se milijarde stekajo v Nigerijo in Angolo, se lahko tudi v Grčijo in Slovenijo. Merila za posojanje pa so vendarle variabilna. V Evropi ta trgovina - denar za dušo - poteka na nekoliko bolj reguliran in omikan način kot v Afriki. Vendar je diplomatske uglajenosti vedno manj. Presežek naftnega denarja, ki se še kar zliva prek robov finančnih institucij, nujno potrebuje nekoga, ki ga bo prejel zato, da ga bo moral z obrestmi vrniti.

Namreč, dolgovi so osnovni pogon sveta. Angleški profesor antropologije David Graeber je o tem lani napisal knjigo Dolg: Prvih 5000 let, v kateri je spomnil, da so dolžniška razmerja vsaj od prvih ohranjenih dokumentov dalje skrbela za nesorazmerno distribucijo bogastva med vladajoče in vladane. Znano je, da so vsi revolucionarni režimi v zgodovini najprej uničili zapise o tem, kdo je komu kaj dolžen.

Zato so si zdaj vlade (južno)evropskih držav postale podobne. Navzdol pritiskajo, navzgor se klanjajo. Vse dajejo vtis, da izvajajo zgolj tehnične naloge. Če sprememb na slabše ne bodo mogle izpeljati same, jih bo nekdo, ki pride za njimi. Sila, ki jih vodi, je tako močna, da se ji ukloni tudi (na videz) suvereni duh nosilca osamosvojitvene ideje, trenutni predsednik slovenske vlade. Ponuja mu vsaj tri vrste zadovoljstva: lahko se prepričuje, da je razbremenjen odgovornosti; v "izrednih razmerah", ki so se mu včeraj vsaj kot prikazen nakazale na ulicah, lahko uživa; in končno ima spet nekaj močnega nad seboj.

Nad seboj ima prevladujočo ideologijo, ki je na svetovnem prizorišču ostala po koncu hladne vojne: ideologijo šibke države, ki je zavezana velikemu prerazporejanju družbenega bogastva. Ta nima svetovnonazorskega predznaka, saj se njeni pripadniki ne delijo na leve in desne, temveč so vsi, od "socialistov" do "desničarskih skrajnežev", zgoraj, medtem ko so tisti, zoper katere je njihova ideja usmerjena, spodaj.

Šibka država, država strahu, je tista, ki si sposoja denar od tistih, ki so si v spletu človeške zgodovine prigrabili nadzor nad naravnimi viri, torej viri denarja, potrebnega za vzdrževanje človeka vrednega življenja. To ni (edina) zveličavna resnica, je pa interpretacija sveta, ki se ji je mogoče pridružiti, če je le zagotovljena vsaj minimalna svoboda razmišljanja. Zato je pričakovano, da se je včerajšnja stavka zaostrila ob vprašanju, ali bodo v državi, v kateri so javno koristne storitve vse šibkejše in se selijo v zasebni sektor, vzgoja, izobraževanje in znanje ostali obče dobro. Bodo vzgojitelji, učitelji, profesorji in znanstveniki v javnih ustanovah ohranili avtonomijo, s katero ustvarjajo kritične mislece in misli, ali jih bo potegnilo proti socialnemu dnu, kjer stopnjo avtonomnega mišljenja določa cena kruha? Njihovo stavkovno prizadevanje je sorodno nedavnemu boju zoper sporazum Acta, za svobodo javnega komuniciranja. To je bitka za javno dostopno védenje, ki je kot civilizacijska pridobitev pomembno ravno toliko kot (za večino že izgubljeni, privatizirani) viri energije. Ne sme se zgoditi, da bi skupno znanje, ki bi nas moralo osvobajati, kot tržna dobrina postalo vir naših novih dolgov.