Trgovci na vprašanje, kako to, da so nenadoma začeli propagirati slovensko hrano, odgovarjajo, da zato, da bi ustregli slovenskemu kupcu in pomagali slovenski živilskopredelovalni industriji. Črni humor! Zakaj? Na trgovskih policah s sadjem in zelenjavo boste v času, ko se v Vipavski dolini in Goriških brdih obmetavajo z breskvami, v času, ko je po Sloveniji vse rdeče od jagod ali paradižnika, težko našli kaj slovenskega. Iz preprostega razloga: na veletržnicah v italijanski Padovi ali Veroni trgovci vse to dobijo veliko ceneje in prav malo mar jim je, kje in v kakšnih okoliščinah je bilo pridelano, kakšne lepotilne pripomočke je potrebovalo, da je po večdnevnem ali celo večtedenskem potovanju iz najbolj eksotičnih držav še vedno videti sveže in čilo.

V kategorijo črnega humorja sodijo tudi izjave trgovcev, češ da želijo s TV-spoti pomagati slovenskim pridelovalcem in živilski industriji. Najprej so jih namreč s kolom po glavi, zdaj jih pa skušajo - kolikor jih je sploh preživelo - oživljati. Spomnimo se samo, kako so bili dobavitelji prisiljeni sponzorirati športne ekipe, humanitarno dejavnost trgovcev, kako so jim navijali marže...

Odkar so kmetje, živilci in trgovci lansko poletje podpisali kodeks dobrih poslovnih praks, naj tovrstnih izsiljevanj ne bi bilo več. A gre praksa naprej staro pot. Ker je kodeks popolnoma nezavezujoč dokument, trgovcev ni prav nič bolelo, ko so se podpisali pod njega, živilce in kmete pa boli zdaj, ko z zamudo ugotavljajo, da se v odnosih v verigi oskrbe s hrano kljub temu ni prav nič spremenilo. "Do danes kodeksa nismo uveljavili še niti z eno vejico, kaj šele z besedo," ugotavlja Srečko Čater, predsednik sindikata kmetijstva in živilske industrije.

Potem ko so na zahtevo trgovcev iz kodeksa umaknili seznam nezaželenih poslovnih praks, ki se jih trgovina v odnosih s svojimi dobavitelji ne bi smela več posluževati, in ko so črtali tudi določilo, da bo morebitni kršitelj kodeksa denarno kaznovan in javno razgaljen, je postalo vsakomur jasno, da ta dokument ne bo prinesel nobenega preobrata. Škoda je le, ker so se takrat kmetje in živilci, očarani nad tedanjim kmetijskim ministrom Dejanom Židanom, vedli kot glavne osebe v delu pravljičarja Hansa Christiana Andersena Cesarjeva nova oblačila. Nihče ni hotel ne sebi ne drugim priznati, da je cesar gol oziroma da je edina vrednost kodeksa ta, da je cesar (Dejan Židan) ob njegovem podpisu pred TV-kamerami doživel svojih pet minut slave in da so zaposleni v službi za živilskopredelovalno industrijo na kmetijskem ministrstvu upravičili plače, ki so jih prejeli za ta projekt.

Živilci namreč priznavajo, da so jih trgovci kljub kodeksu letos oželi v povprečju še za odstotek ali dva bolj kot lani. Tudi kmetje stokajo, da jim trgovci za njihove pridelke še vedno ponujajo sramotno nizko plačilo. A si bodo morali prej ali slej priznati, da so si za to sami krivi. Zadruge, katerih poslanstvo naj bi bilo odkup in prodaja tega, kar zraste na slovenski zemlji, so namreč v lasti kmetov in nihče jih ne ovira, da ne bi organizirali močne zadružne trgovske verige in prek nje dražje prodajali sadov svojega dela.

Če ne drugega, bi lahko po 16 letih, odkar zadružno zvezo vodi Peter Vrisk, opravili inventuro njegovega dela. Namesto kmetov to zdaj počne Slovenska ljudska stranka, ki zahteva drugega predsednika. A praksa kaže, da ko začne lomastiti politika, se stvari običajno ne končajo dobro.