Res je sicer, da stranka kaj dosti prepoznavnih kadrov, ki bi lahko prevzeli njeno vodenje, niti ne premore več: mnogi so jo zapustili že po porazu na volitvah leta 2004, v soboto so manjkali tudi nekateri, ki so na decembrskih volitvah še kandidirali na njeni listi. Od vidnejših članov stranke, ki so še ostali, pa so nekateri v preteklosti že bili na njenem čelu, denimo Jožef Školč in Jelko Kacin, ali pa so preveč prepoznaven del na decembrskih volitvah poražene vodilne ekipe (Aleš Zalar). Kljub vsem omenjenim okoliščinam je imenovanje Iztoka Podbregarja na čelo LDS vendarle nekoliko presenetljivo. Ne toliko zato, ker - čeprav je bil dolga leta eden najtesnejših sodelavcev premierja in pozneje predsednika države Janeza Drnovška - ne sodi med prepoznavnejše obraze LDS, temveč zato, ker na vrh stranke, ki v ospredje svojega delovanja postavlja libertarne vrednote, stopa človek, ki je bil v preteklosti na čelu Slovenske vojske in Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Da Podbregar omenjenim vrednotam ne daje posebne teže, je nakazal tudi njegov sobotni uvodni govor, v katerem se projektov, ki so bili tudi v zadnjem mandatu vendarle svetla točka delovanja LDS - zavzemanje za pravice izbrisanih, istospolno usmerjenih, žensk... (kljub aktualnemu predreferendumskemu času) - pravzaprav ni dotaknil.

Čeprav je bil tokratni kongres namenjen predvsem izvolitvi novega vodstva in so analizo decembrskega poraza in odločitev o nadaljnji poti prepustili za jesenski programski kongres, je vendarle v zraku ves čas viselo vprašanje, ali se bo stranki uspelo pobrati in vrniti v parlament, če vztraja na samostojni poti, ali naj se poveže z drugimi sorodnimi zunajparlamentarnimi strankami in morda tudi z Jankovićevo Pozitivno Slovenijo. A če se zdi pripravljenost za povezovanje levosredinskih zunajparlamentarnih strank precej velika - sobotno pozdravno pismo predsednika Zares Pavla Gantarja je bilo napisano v povsem drugačnem tonu, kot je zaznamoval odnose LDS-Zares v minulem mandatu - obstaja v malih strankah precej več dvomov in ostrih besed na račun morebitne združitve s Pozitivno Slovenijo.

Del kritik je nedvomno posledica tega, da v Jankovićevi PS vidijo glavnega krivca, da so ostali pod parlamentarnim pragom. Bolj upravičeni pa so očitki, kako pravzaprav ni jasno, kje bo pozicionirana Jankovićeva stranka, da ta še vedno nima prepoznavne platforme, da gre predvsem za pisano druščino ljudi z najrazličnejšimi pogledi in interesi, ki se ji napovedujejo precej turbulentni časi.

V prihodnjih mesecih se torej nakazuje tehtanje, kaj lahko levosredinske parlamentarne in zunajparlamentarne stranke pridobijo ali izgubijo v različnih možnih povezavah. Vzpostavljeno lokalno mrežo, intelektualni potencial ter politične izkušnje, kar ponujajo nekatere zunajparlamentarne stranke, je z visokim ratingom in v javnosti tako želenimi novimi obrazi ter pričakovanjem menedžerske učinkovitosti, kar so volilci prepoznali v Pozitivni Sloveniji ali natančneje v Zoranu Jankoviću, mogoče združiti v učinkovito levosredinsko zgodbo, ki bi lahko spretno izkoriščala napake in nesoglasja vladajoče ekipe. Lahko pa postane povezovanje na levici le še ena epizoda v medsebojnih obračunavanjih že kompromitiranih političnih akterjev.