Navsezadnje je ameriška administracija v zadnjih mesecih spregledala številne priložnosti, da se v ključnih trenutkih boja za osnovne človekove pravice postavi na stran ljudstva. Tunizijsko revolucijo je administracija dodobra šele zaznala, ko je Zine Al Abidin Ben Ali že sedel na letalu za Rijad. Egiptovskim protestnikom je Obama dolgo zavračal podporo in se slepo oklepal bližnjevzhodnega statusa quo s Hosnijem Mubarakom. Nikoli ni obžaloval ali se opravičil, da je egiptovski diktator stremljenja ljudi poskušal zadušiti z ameriškim solzilcem. Včeraj je Obama veliko govoril o ameriški podpori demokratičnim reformam. Za ušesa zahodnih diplomatov so njegove besede morale zveneti impozantno. Pomoči razvijajočim se demokracijam nihče ne more opredeliti za nemoralni cilj. Spodbujanju podjetništva kot gonilni sili krepitve srednjega sloja ne gre oporekati. Tudi obljuba o novem ameriškem pristopu v regiji je vedno dobrodošlo vodilo za sinhronizacijo diplomacij prijateljev. Za arabska ušesa bi moral ponuditi precej več od zatrjevanja, da bo ameriška zunanja politika na Bližnjem vzhodu načela novo poglavje. Predsednik Obama se lahko s takšnim leporečenjem postavi v vrsto. Pred njim so s podobnimi neuresničenimi zamislimi časopisne stolpce polnili že Ronald Reagan, Bill Clinton in oba Busha.

Navidezni vsebinski premik njegovega govora je bilo zaslediti v širjenju prioritet ameriške administracije na Bližnjem vzhodu. Zasledovanje boja proti terorizmu, preprečevanje širjenja jedrskega orožja, zagotavljanje varnosti Izraelu in svobodni trgovini ne bo več dovolj za ohranitev ameriške relevantnosti v regiji. Podpora demokratičnim tranzicijam je postala nova mantra Washingtona. Pravilno je sicer ugotavljal, da strategiji represije ne bo več uspelo podjarmiti ljudstev. Na tem mestu ne bi bilo odveč, da bi se spomnil, kdo jo je sploh omogočal. Če je Obama hotel s svojo novo vizijo za Bližnji vzhod pridobiti srca navadnih Arabcev, je v svojem luknjičastem spominu pozabil na ključno zadevo. Opravičiti bi se moral za desetletja ameriške podpore arabskim avtokratom in pristranskost v izraelsko-palestinskem konfliktu. To bi bil pravi temelj za nov začetek. Toda prepotrebna mea culpa mu ni šla z jezika.

Da je na strani ljudstva, je hotel dokazati s pozivom sirskemu predsedniku Asadu, naj konča nasilje, vodi reformi proces ali pa se umakne. Protestniki v Deri in Baniasu so morda hoteli izvedeti, zakaj njihova življenja štejejo manj kot libijska. Odgovora jim ni ponudil. Jemenskega predsednika Saleha je opomnil, da na sporazumu za odhod z oblasti še vedno manjka njegov podpis. Sedež petega ameriškega ladjevja, Bahrajn, je okrcal zaradi uničevanja šiitskih mošej. Niti z enim stavkom graje ni omenil Savdske Arabije in sodelovanja enot za hitro posredovanje GCC pri zatiranju demonstracij v Bahrajnu. Molk ni presenetljiv. Kar sam predsednik je namreč pojasnil, da bo tudi v novi ameriški politiki do Bližnjega vzhoda prihajalo do trka kratkoročnih ameriških nacionalnih interesov in dolgoročne vizije za regijo. Zveni znano. Obama se je včeraj hotel deklarirati za velikega podpornika revolucij in ponovno zloščiti podobo ZDA v arabskem svetu. Od 22 arabskih avtokracij sta do zdaj padli dve, v čakalni vrsti so nadaljnje tri, pred čakalnico usode pa se jih v dolgi vrsti gnete še 17. Vsaka od njih bo lep preizkus, kdaj se bo ameriški predsednik iz revolucionarnega superjunaka prelevil v pamža protirevolucionarnih sil nacionalnih interesov. V kavarnah okoli kairske univerze, kjer je Obama pred dvema letoma obljubil resetiranje odnosov z muslimanskim svetom, včeraj niso gledali predsednikovega govora. Na ekranih je kraljeval nogomet.