Večina v obtožnici naštetih kaznivih dejanj pa je zvodenela, ko je ustavno sodišče izdalo odločbo, kar je zakuhal dr. Peter Čeferin, Lončaričev zagovornik, ki je opozoril, da je kot element kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo izrecno omenjen prehod čez slovensko mejo. Lončarič pa naj bi prebežnike spravljal iz Dalmacije v Italijo.

Čeferin je sprožil ustavni spor in ustavno sodišče je izdalo odločbo, zaradi katere je padla večina kaznivih dejanj iz obtožnice. Menda se je s to zadevo takrat ukvarjal Marko Bošnjak, ki je bil tisti čas strokovni sodelavec na ustavnem sodišču in je morda prav zaradi tega pozneje pristal v Odvetniški pisarni Čeferin. Na koncu so Lončariča obsodili na leto in tri mesece zapora, saj so pod obtožbo ostali le trije prisluhi in 15 prebežnikov. Zdaj je na Hrvaškem in si v Slovenijo ne upa, čeprav ima tudi slovensko državljanstvo, saj bi ga lahko izročili Italijanom, kjer pa mu zaradi istovrstnih kaznivih dejanj grozi 14 let zapora.

Ob tem je treba povedati, da je tudi Lončarič končal za zapahi izključno zaradi prikritih policijskih ukrepov, ki so alfa in omega vsakega postopka zoper kriminalne združbe. Če so ti zakoniti, potem jih sodišče na podlagi teh dokazov lahko obsodi, če niso zakoniti, zadeva zlahka pade. Znano pa je, da so kriminalci običajno korak pred policisti, ves čas si izmišljajo nove tihotapske načine in poti, prav kriminalne združbe so težko ulovljive, saj njihove lovke pogosto segajo tudi v policijske, sodne in državne ustanove. In prav zato so prikriti policijski ukrepi tako dragocen temelj za sprožitev kazenskih postopkov.

Tožilci vedo povedati, da je tiste, ki tihotapijo prebežnike, veliko laže ujeti s telefonskimi prisluhi, saj se morajo na poti s "človeškim tovorom" nenehno dogovarjati. Veliko bolj previdni so prekupčevalci z drogo. Ti so v pogovorih po telefonu zelo previdni. Takšen primer je bil tudi Dragan Tošić, lastnik znanih ljubljanskih lokalov, za katerega se je že leta vedelo, s čim se ukvarja, a se ni pustil ujeti. Da gre za veliko ribo, pa kažejo tudi poostreni varnostni ukrepi, kakršnih smo vajeni iz Italije, kjer so sodišča, ki sodijo kriminalnim združbam, dodobra zavarovana, prav tako obtoženci, še bolj pa skesanci, ki so običajno glavne priče tožilstva.

Da bi Draganu Tošiću kdo grozil, je malo verjetno. Veliko bolj verjetno je, da Tošić ne bo nikogar namočil, saj bi si s tem podpisal smrtno obsodbo. V kriminalnem podzemlju pač veljajo posebna pravila, posledice kršitev pa so vnaprej določene. Ob tem ne gre pozabiti, kaj se je zgodilo Veselinu Jovoviću - Vesu in Mišu Vujičiću, oba so povezovali s črnogorsko mafijo in oba sta končala pod streli plačanih morilcev. Naročnikov do danes še niso odkrili.

A postopek zoper Dragana Tošića in pajdaše se je kljub začetnim zapletom vendarle začel. Če so bili prikriti policijski ukrepi zakoniti, bi se moral postopek končati z obsodilnimi sodbami kljub navidezni premoči odvetnikov, teh je 18, na drugi strani pa sta le dva državna tožilca. Tako kot se je pred leti končal postopek zoper Flaurina Kamberija, ki je vodil združbo tihotapcev prebežnikov, in njegove pajdaše. Na sodišču bi morali hkrati soditi kar 37 članom združbe. A se je izkazalo, da je to tudi za največjo dvorano ljubljanskega sodišča preveč, zato so jih izločili petnajst, ki so imeli na vesti največ kaznivih dejanj, 22, ki so jim očitali blažja kazniva dejanja, pa so sodili posebej. Vsi so bili obsojeni na zaporne kazni.