Tri mesece prej so namreč čebele, ki so se pasle na ogrščici, množično umirale, a menda ne zaradi ogrščice, temveč zaradi nepravilnega sajenja nepravilno obdelanih semen koruze, ki so jih, da bi rastlino zavarovali pred koruznim hroščem, prav tako obložili s strupom.
Čez nekaj mesecev je bila prepoved uporabe preklicana tudi za sporno koruzno seme. "Ko smo odpravili glavne vzroke, ki lahko povzročajo škodo v okolju, smo preklicali prepoved. Predvsem z mislijo, da je veliko število pridelovalcev v Sloveniji odvisno od uporabe pesticidov, saj se čez noč ne da vsega spremeniti," je takrat naznanil Pogačnik, a pri tem pozabil na svojo obljubo, da se bo pri tej odločitvi zgledoval po Nemčiji, ki je imela leta 2008 enake težave s pomori čebel kot Slovenija. Toda Nemčija je takrat ostala pri prepovedi uporabe spornega semena koruze, Slovenija pa mu je s Pogačnikovim blagoslovom - in ob negodovanju ljudi na ministrstvu, ki ga je vodil - znova odprla pot do njiv. Sprva le začasno, za setveno sezono 2009, marca 2010 pa je Pogačnik s posebnim sklepom odpravil še to začasnost.
Glede na to, da so kriminalisti Pogačnika 9. marca 2010 aretirali - zaradi afere Bulmastifi in domnevnega trgovanja s kmetijskimi zemljišči za glasove poslancev - in glede na to, da je dan kasneje odstopil s položaja ministra, je bilo to očitno eno njegovih zadnjih dejanj v tej vlogi. Čebelarji si ga bodo po njej zagotovo zapomnili vsaj tako dobro, kot so si ga veterinarji, potem ko je za njihovimi hrbti dovolil vrnitev nevarnih bulmastifov, ki so kasneje pokončali svojega lastnika Sašo Baričeviča. Stranski učinek Pogačnikovih pesticidnih odločitev pa so novi množični pomori čebel, saj so v mrtvicah našli strup klotianidin, ki ga vsebuje tudi prepovedani, a potem znova dovoljeni in od včeraj spet prepovedani pripravek poncho, s katerim razkužijo semena poljščin, da ugonobijo škodljivce - in očitno tudi čebelo.
Toda te odločitve Pogačnik ni sprejel sam. Temeljila je na stališču medresorske komisije za registracijo fitofarmacevtskih sredstev, ki je sestavljena iz strokovnjakov s področja okolja, zdravja ljudi in kmetijstva. A to še zdaleč ni edina združba, ki je naklonjena strupom. Včeraj je vlada sprejela šopek uredb, ki bodo na vodovarstvenih območjih po novem dovolile uporabo pesticidov. "Kot kmet bi moral biti teh uredb vesel, a imam zaradi njih slabo vest, kajti intenzivno kmetovanje in zaščita podtalnice nikakor ne gresta skupaj. Ko se bodo pesticidi začeli kopičiti v tleh, bodo težave, več bo bolezni. To ni pošteno do tistih, ki imamo otroke."
To so besede kmeta Stanka Rukava z Dravskega polja, ki si želi kmetovati tam - na nadomestnih zemljiščih v lasti države - kjer s svojo dejavnostjo ne bi uničeval pitne vode. Škoda, da podobno ne razmišljajo tudi tisti, ki imajo odločilno besedo pri izdaji dovoljenj za uporabo pesticidov. Kdo ve, morda bi bila kakšna ekskurzija do čebelnjaka z zastrupljenimi čebelami ali ogled bolnišničnih ambulant, prepolnih rakavih bolnikov, zanje dovolj poučna in vzgojna. Pesticidi, kot ugotavlja biolog dr. Janko Božič, namreč niso rastlinska kozmetika in prehranska dopolnila, temveč strupi za živa bitja. Tudi za ljudi.
