Skupno jim je tudi samodojemanje. So žrtve - sistema, politike, centrov moči iz ozadja, finančne krize ali zgolj nesrečnih okoliščin. "Če bi nas kdor koli opozoril, kaj se lahko zgodi, se ne bi nikdar podali v to," potarna nekdanji ekonom Mariborske nadškofije,d.d., v prisilni poravnavi, katere finančni holding je krizo pričakal z rekordno zadolženostjo. "Nisem mogel verjeti, da je zadeva dobila takšne razsežnosti in postavila slovensko Cerkev v tako čudno luč," z razpelom in Svetim pismom v roki oznanja edini slovenski kardinal in občasni lobist tujih gradbincev. Kot da bi pozabil, da je bilo še pred letom dni lastnik dvorca, kjer naj bi živel po vrnitvi v Slovenijo, prav podjetje iz kroga mariborske nadškofije.
Nekje ob strani hodita Janez Janša in Igor Bavčar. "Cerkev se ne bi smela ukvarjati z materialnim svetom," pove nekdanji premier, ki je državo vodil v času, ko je ena od njenih družb cerkveni Zvon kreditirala pri naskakovanju Petrola. Nekdanji prvi mož Istrabenza mu prikima in doda, da "nikoli ni poskušal olastniniti družbe". Če bi to resnično poskušal, bi verjetno že zdavnaj presegel četrtino delnic, ki jih je obvladoval prek Maksime Holdinga, in izplačal "parkirnino" Stanetu Valantu.
Mimo obeh prikolesari Bine Kordež. Razloži, da "so ga v prevzemanje Merkurja prisilile banke in država s prodajo delnic", a zamolči, da so menedžerji od nje s pomočjo Engrotuša odkupili manj kot 25 odstotkov delnic, prevzem pa je objavil šele pol leta kasneje. Tudi pri bankah so govorili o prisili in začuda se ne prepozna v "indicih o prijateljskih posojilih", ki jih je te dni omenjal guverner centralne banke, tej instituciji brez pristojnosti, ki očitno tudi omenjenih indicev ni smela naznaniti drugim državnim organom.
"Ah, tajkuni so tako in tako nastali leta 2005 v pisarni Janeza Janše," se sliši iz ozadja, kjer šale izmenjuje druščina iz nekdanje LDS. Saj res, v čem se menedžerski prevzemi iz prve polovice desetletja po "tehnikah" izvedbe sploh razlikujejo od tistih, ki so sledili kasneje?
Četudi je groteskna, je namen povorke, ki hodi po deželi v trenutku, ko se je v njej začela resnejša razprava o posamični in sistemski odgovornosti za "tajkunizacijo", bolj ali manj prozoren. V okolju, kjer je zgodovinski spomin navadno kratek, je njegova revizija stvar vztrajnega ponavljanja mantre, da o napihovanju in poku slovenskega privatizacijskega balona "nihče ni mogel vedeti ničesar": od politikov, bankirjev in menedžerjev do regulatorjev in pravosodja. Da je za sesutje domačih finančnih holdingov kriv "običajen" padec delnic, ne pa njihovo napihovanje in vprašljive naložbe. Da "tajkuni" niso nastali s političnim blagoslovom in so kot taki posledica sistema, ampak so se pač zgodili, zato se lahko - prosto po Milanu Kučanu - tudi rehabilitirajo.
In prav v tej luči gre gledati tudi na zadnji plaz očitkov, ki jih je tožilstvo naslovilo na sodišče zaradi vrnitve obtožnice v zadevi Bavčar-Šrot v dopolnitev. V nastali megli sta namreč brez odgovora ostali ključni vprašanji. Prvič, zakaj je tožilstvo Bavčarju "oprostilo" lastninjenje Istrabenza, če je polovico od domnevno pridobljenega zneska porabil za obvladovanje lastniškega deleža v njem? In drugič, ali mu je Šrot šel na roko, ne da bi za to zahteval protiuslugo?
Tudi zato ni izključeno, da bomo kdaj kje blizu zgoraj omenjene povorke ugledali tudi okrožnega državnega tožilca Jožeta Kozino. Zelo verjetno bo mimoidoče odganjal z izvodom našega časnika in bentil, da vsi navijajo za čimprejšnji padec njegove obtožnice.
