Takrat se mi je zdelo, da ta zgled iz držav, po katerih bi se sicer zaradi visokih dohodkov in socialne varnosti tako radi zgledovali, nikoli ne bo pritegnil nikogar v deželi na sončni strani Alp. Preprosto zato, ker je sosedska pomoč eden od stebrov, na katerih še iz časov nekdanje države temelji sorazmerno soliden osebni standard kljub nekajkrat nižjim plačam kot na bogat(ejš)em Zahodu. Začenši s sorodstveno-sosedskimi udarniškimi akcijami gradnje družinskih hiš do prijateljev, ki pomagajo pri selitvi v stanovanje v četrtem nadstropju brez dvigala.

In potem je počilo: vlada je pripravila zakon, ki bo prepovedal sosedsko pomoč! Kot bi ne bili dovolj kriza, stečaji in brezposelnost, zdaj nameravajo prepovedati ljudem, da si v teh težkih časih pomagajo. In ne samo to, želijo pretrgati vezi, ki so ljudi povezovale desetletja!

Pa se je izkazalo, da predlog zakona o preprečevanju dela na črno sosedske pomoči ne prepoveduje. Nasprotno, črno na belem piše, da sosedska pomoč, delo v lastni režiji in humanitarno delo ni delo na črno. Zato se moramo vprašati, kdo je tu nor: ljudstvo, ki ni dovolj natančno prebralo 11. člena zakona, ali oblast, ki ne pošilja dovolj jasnih sporočil. Prepovedali bomo sosedsko pomoč. Upokojitvena starost se bo zvišala na 65 let. Obdavčili bomo nepremičnine. Omejili bomo študentsko delo. Ukinili bomo porodnišnice v manjših krajih. Seveda, ko ogorčenje javnosti doseže vrelišče, začnejo oblastniki razlagati, da ničesar ne razumemo, da tega ali onega v zakonu sploh ne bo, da bodo glede preostalega obstajale izjeme, da bodo pokojnine pravzaprav višje, porodnišnice boljše, sosedje in sorodniki pa si bodo še naprej lahko pomagali.

Težava pa ni le v komuniciranju, ampak tudi v očitno nepotrebnem predpisovanju in prepovedovanju vsevprek. Recimo zakon o malem delu. Namesto da bi, če ministri že čutijo to željo, z ustreznim zakonom zmanjšali delež provizije od študentskega dela, ki ga poberejo študentski servisi in razsipni študentski politiki (za kar bi jim javnost nedvomno zaploskala), so se lotili predpisovanja, koliko ur lahko študenti delajo. In koliko smejo zaslužiti. V isti sapi pa so zatrjevali, da bo to občutil le zanemarljiv odstotek študentov. Zakaj, hudiča, pa so se tega potem sploh lotili? To najbrž ni vredno niti tistih razbitih oken na parlamentu, kaj šele referenduma.

Del skrivnosti je, kot običajno, v drobnem tisku. Od malega dela bi morali namreč plačevati prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Da, študentom, ki so že tako in tako zdravstveno zavarovani, bi pobrali še nekaj evrov za zdravstveno zavarovanje, upokojencem (ki so kajpak že upokojeni) pa za pokojninsko. To pa že diši po zaračunavanju nečesa, česar ne potrebujemo - po tako rekoč uzakonjeni kraji. Zato ni neutemeljen strah, da bo vlada tudi pri šlamastiki okoli dela na črno na koncu kakšnemu revežu po ovinku iz denarnice izpulila dodaten evro za obubožane državne blagajne.

Seveda je treba v Sloveniji marsikaj urediti, od preprečevanja dela na črno do zlorab študentskih napotnic. Ampak vsaka oblast bi morala državljanom najprej jasno razložiti, katere prednosti jim bo prinesel nov zakon ali reforma. Način, na katerega se naša vlada tega loteva, nas ne bo pripeljal v Skandinavijo. Prej v Egipt.