Blaž Mazi
Spletne igralnice in spletne stavnice zadnjih nekaj let izkoriščajo osnovno zakonitost svetovnega spleta. Ta je, da praktično ne pozna nikakršnih meja. Državljanka Južnoafriške republike lahko stavi na izid tekme v norveški rokometni ligi na isti spletni stavnici, na katero po labirintu svetovnega spleta z miško priklika italijanski državljan in stavi na izid tekme v prvi slovenski nogometni ligi med Nafto in Dravo. Podobno, kot si lahko denimo iz Slovenije ali pa iz Luksemburga ogledujemo spletne strani inuitskih društev za ohranjanje narave oziroma objave iranskih protestnikov na Twitterju in Facebooku.
Tako kot Slovenijo države v EU najbolj skrbi, da spletne strani z igrami na srečo uradno delujejo v oazah, kot je Gibraltar, zaradi česar jim ne plačujejo koncesij za prirejanje iger na srečo, udeleženci pa se elegantno izogibajo plačilu davkov. Do sem se zdi poteza ministrstva za finance, ki na priprošnjo urada za igre na srečo poskuša uveljaviti zakonsko omejitev dostopa do takšnih strani, še razumljiva, a lahko ob sredstvu in teži ukrepa, ki so si ga za to izbrali, samo ostrmimo. Medtem ko bo urad uspel omejiti dostop do mesta (IP-številke), kjer gostuje spletna igralnica, bo s tem nehote preprečil dostop tudi do drugih, popolnoma nedolžnih spletnih strani, ki bodo (v splošnem pomanjkanju IP-številk) hitro zasedle isti IP-naslov. Spletna igralnica namreč lahko IP-številko zamenja za nekaj evrov v manj kot pol ure, a ohrani isti spletni naslov. Svetovni splet je danes ključna gospodarska, finančna, socialna in komunikacijska infrastruktura, brez katere se življenje ustavi. Omrežni operaterji, ki naj bi po novem preprečevali dostop do neželenih strani, morajo zagotavljati hitro, učinkovito in nemoteno omrežno komunikacijo, zakonodaja pa jim nalaga, da se vsebine uporabnikove komunikacije ne smejo pritakniti. Na tem mestu je morda še najbolj preprosta analogija ta, da je napovedani ukrep približno takšen, kot da bi moral Dars zapreti izvoz z avtoceste, ker v določenem kraju trgujejo z orožjem.
Omenjene ukrepe uporabljajo najbolj nedemokratične države na svetu in tudi v Sloveniji bi se morali zavedati, da je poseganje v tako pomembno infrastrukturo, kot je svetovni splet, izjemno občutljivo početje. Sicer majhnemu koraku urada za igre na srečo bi po vsej verjetnosti med prvimi sledil urad za intelektualno lastnino, kasneje pa bi se opogumili še drugi organi in nihče ne ve, kje bi se njihove želje ustavile. Prvi korak je res najtežji, a vsi naslednji so neprimerno lažji.
Problem spletnih igralnic je seveda treba urediti, a ne na račun omrežnih operaterjev, kaj šele slovenskih uporabnikov svetovnega spleta. Cenzura in filtriranje interneta se pod pretvezo dobrih namenov, kot je preprečevanje otroške pornografije in spletnega igralništva, počasi selita v Evropo. Bo Slovenija pri tem ena od držav, ki bo želji po nadzoru utirala pot? Zakaj pa ne, z našimi poslanci je mogoče tudi to.
