Začelo se je v Hollywoodu. V Kaliforniji so posneli film o življenju preroka Mohameda, ki ga ni pokazal v najboljši luči. V resnici ga je pokazal v še slabši luči kot je Brianovo življenje Monty Pythonov v sedemdesetih letih prikazalo Jezusa Kristusa. Že Brianovo življenje pa je bilo dovolj smešno, da so film prepovedali na Irskem in Norveškem in v mnogih britanskih mestnih okrožjih, v New Yorku pa so bile pred kinodvoranami množične demonstracije duhovnikov in nun.

Kristus je imel pred Mohamedom prednost, ker je nastopal v za tiste čase zelo zabavnem filmu. Kalifornijski Kopti so posneli res nemogoče dolgočasno limonado. Vendar je imela učinke. Pred ameriškim veleposlaništvom v Kairu so začeli razgrajati najbolj goreči pripadniki konservativne salafistične muslimanske ločine in zažigali zastave. V Libiji so se njihovi somišljeniki odločili, da bodo zažigali ljudi. Za njimi so šli na ulice vse dol do Kabula in Karačija. Niso protestirali zaradi amaterske režije in nemogoče igre. Zdelo se je, da se je ponovno razplamtel spopad civilizacij.

Vendar se lahko tako zdi samo, če verjamemo, da so civilizacija verski blazneži. Samo na videz sta se namreč spopadla vzhod in zahod. V resnici je muslimanski svet stopil v polemiko s samim sabo. Pred skoraj dvema letoma so na trgu Tahrir v Kairu Egipčani prišli do radikalnega sklepa. Do takrat so organizirali velike demonstracije proti Združenim državam in Izraelu. V Kairu, Aleksandriji, Suezu in drugih mestih pa so to pot protestirali proti svojim oblastem. Razlogov za proteste proti Združenim državam je veliko, vendar se z njimi ni rešilo nič. Namesto na lastne diktatorje so se jezili na Američane, ki so jih podpirali. Na Tahrirju pa niso več govorili o Ameriki, ampak o reprezentativni demokraciji, poštenih volitvah, dostojnem življenju in socialni pravičnosti. Radikalne desne struje verskih gibanj so bile upravičeno zaskrbljene. Ljudje, ki zahtevajo gospodarski razvoj, povečanje stopnje pismenosti čez petdeset odstotkov, spodobne šole, dostopno zdravstvo in svobodo izražanja, ne izgubljajo časa z božjim blagoslovom. Tudi ko verska stranka zmaga na volitvah, se mora ukvarjati z nepismenostjo in revščino in uveljavljati racionalno politiko. Drugače bo izgubila naslednje volitve. Polemika o filmu pred ameriškim veleposlaništvom politiko vrača na varen teren blaznosti. Konservativci moderen svet razumejo na en sam način. Kabel je treba iztakniti iz električne vtičnice, pa bo ponovno vse v najlepšem redu. Najbolj ostra zahteva je bila izbris filma o preroku Mohamedu z interneta. Po začetni zadregi je poskus popadel. Celoten film je v visoki resoluciji dostopen na Youtubu.

Ista usoda je zadela princeso Kate Middleton, vojvodinjo Cambriško in bodočo britansko kraljico. Francoska revija, ki je v lasti nekdanjega italijanskega premierja Berlusconija, je objavila meglene slike njenih golih prsi. Objava je bila v najlepši tradiciji razsvetljenstva. Od francoske revolucije naprej so gole ženske prsi izraz želje zatiranih po svobodi, socialni pravičnosti in dokončanju mračnega srednjega veka. Delacroixova slika Svoboda na čelu ljudstva prikazuje prelepo žensko, ki s trobojnico v eni roki, puško v drugi in ponosno razkritimi prsmi vodi revolucionarne množice. V modernejših časih so v Bertoluccijevih filmih gole prsi dobile še dodatno konotacijo antifašizma. Svobodne prsi so bile tudi simbol protikolonialnih in protivojnih gibanj šestdesetih let.

Angleška kraljevska družina bi se lahko po vseh stoletjih konservativizma vsaj simbolno priključila naprednjaštvu in se veselila življenja. Odločili so se, da bodo tožili revijo na francoskih sodiščih in zahtevali umik vseh slik vojvodinjinih prsi iz tiskanih izdaj in z internetnih strani. Sodišče je zahtevi ugodilo in od časopisa pod grožnjo visoke denarne kazni zahtevalo izbris vseh sledov kraljevskih dojk.

Ne bi se mešal v odločitev sodišča. Vendar bi si dovolil drobno pripombo o nekonsistentnosti Francije. To je ista država, ki je muslimankam prepovedala nositi burke v šolah. Muslimanske si ne smejo pokrivati obraza, angleška kraljeva družina pa si mora v javnosti pokrivati prsi. Kako si lahko to razložimo? Ni res, da je v krizi krščanska morala, v krizi so vrednote francoske revolucije.

O obojem sem v prelepem sončnem jutru razmišljal na pomolu v Kopru med tem, ko sem gledal vlačilca Wotana in Siriusa, ki sta plesala na morju. Zdelo se mi je, da izstopam iz desettisočglave množice, ker sem nosil majico newyorške podzemske železnice. Vsi drugi so nosili majice z rdečimi zvezdami na prsih. Kamor koli si pogledal, same rdeče zvezde. Ženski svet je še s posebnim veseljem kazal peterokrako, ker je splošno znano, da poudari lepoto.

Bil je praznik, praznovalo se je obletnico konca vojne z Italijo in fašizmom. Prav. Nekaj rdečih zvezd je na vsaki takšni proslavi. V soboto pa v Kopru nisi mogel pogledati ne v sočloveka ne v nebo, ne da bi vate zasijala rdeča peterokraka zvezda na tkanini, papirju, v kamnu, bronu in steklu. Takšnega navdušenja nad koncem druge svetovne tudi na Primorskem običajno ni. Zvezda s preteklostjo ni imela prav veliko. Tako veselo se je pojavila na obali Sredozemlja, ker so jo pod Alpami izvrgli z državne proslave kot enega od simbolov svobode. Vsi prisotni so čutili, da sedanja slovenska vlada obravnava rdečo zvezdo tako kot islamski fundamentalisti ženski obraz, angleška kraljeva družina pa prsi svoje kneginje. Zvezdo bi pokrili z burko in ji prepovedali, da stopi iz hiše. S simboli svobode pa se tako ne dela.

Razumem, da je ministrom v vladi in premierju rdeča zvezda neprijetna. Kot toleranten človek razumem njihovo bolečino. Sem samo kronist in se v odločitve ne mešam, vendar bi si dovolil dati vladi prijazen nasvet. Če bodo zvezdo pokrivali in ji prepovedali nastopati v javnosti, je bo na ulicah vedno več. Če jo želijo diskreditirati kot simbol svobode, morajo postopati drugače. Ministri in premier naj se na javnem zasedanju vlade pojavijo v majicah z rdečimi zvezdami. Nihče več ne bo z njimi silil na sonce.